Ponedeljek, 7. 5. 2018, 20.21
5 let, 11 mesecev
"Privlačijo me druge ženske, je monogamnost naravna?" #VeronikaSvetuje
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
6,01
8
Bralec se sprašuje, ali je naravno, da ga spolno privlačijo tudi druge ženske, pa čeprav se z ženo dobro razumeta.
Zanima me vaše mnenje o zadevi, ki me muči že kar nekaj časa. Star sem 40 let, z ženo sva skupaj več kot deset let in imava dva otroka. Dobro se razumeva, še vedno me privlači, spolne odnose imava relativno redno. Problem je pa v tem, da me spolno privlačijo tudi druge ženske. Svoje žene nikoli nisem prevaral in je tudi ne nameravam, saj vem, da bi to pomenilo konec najine zveze, česar si nikakor ne želim. Zaradi spoštovanja, ljubezni do žene in neželenih posledic (razhod) se tako rekoč držim nazaj in ne spim z drugimi ženskami. Mislim, da je veliko moških v podobni situaciji.
Sprašujem se, ali je monogamnost naravna. Kaj menite, smo ljudje ustvarjeni za enega spolnega partnerja, ali bi bilo bolj naravno imeti več partnerjev hkrati?
Uroš
Preberite še ostale Veronikine nasvete:
- "Žena se je zapletla s sodelavcem, boli me za umreti"
- "Na moževem telefonu sem videla sporočilo neznanke, to mi ne da miru"
- "V partnerja nisem zaljubljena, a ne vem, kako naj ga zapustim"
- "Ali ženske mojih let res ostanejo same za vedno?"
- "Njegova nova partnerica me nadleguje. Kaj naj naredim?"
Spoštovani g. Uroš.
Zunajzakonska razmerja oziroma nezvestoba ali afere so kompleksna tema, ki za veliko ljudi predstavlja tabu, strokovnjaki pa so ta fenomen še vedno (pre)malo raziskovali. Z lahkoto opazimo, kako različno jo pojmujejo ljudje: skoraj vsak par ali posameznik jo definira po svoje, pa tudi med strokovnjaki ni posebnega soglasja o definiciji nezvestobe.
Od kdaj obstaja nezvestoba
Nezvestoba med partnerjema kot pojav in tudi problem obstaja najverjetneje vse od začetka družbenega življenja. Na njeno pojavnost pred tisočletji med drugim kaže tudi njena prepoved v desetih božjih zapovedih, ki dobesedno pravi, da je nezvestoba nesprejemljiva in grešna; v ljudeh pa jo je po mnenju mnogih strokovnjakov ukoreninila družbena, kulturna in verska vzgoja. Nemalokrat se je zato dogajalo (in se tudi danes), da so ljudje na ta pojav reagirali in ga sodili predvsem v imenu vere, vrednot, pravil in etičnih norm. Tako se tudi v konkretnem vedenju kaže, kaj je prav in kaj narobe, kaj je grešno in kaj ne. Strokovnjaki so si tako pogosto enotni, da je nezvestoba torej tema, ki še posebej v luči religije nemalokrat naleti na obsojanje "grešnika/-ce".
Kaj kažejo genske raziskave
Monogamija je lastnost, ki je skupna le petim odstotkom sesalcev.
Dozdajšnje raziskave kažejo, da moško vedenje sega vse od popolne poligamije do popolne monogamije. Nekatere raziskave dejansko kažejo, da naj bi bili za to krivi različni geni in hormoni.
Mogoče je torej, da je moška monogamija za vsakega posameznika določena vnaprej in se z geni prenaša v naslednjo generacijo. Ni torej izključeno, da se predani očetje in zvesti partnerji že rodijo.
Ta teorija izhaja iz pred nekaj leti narejene raziskave na dveh različnih vrstah voluharjev, prerijskem, ki je monogamen in se z enim partnerjem poveže za vse življenje, in gorskim, ki se nikoli ne ustalijo ob enem partnerju. Ugotovili so, da je ta razlika posledica dolžine gena za monogamnost, ki ga gorski voluharji nimajo oz. je zelo kratek. To je gen, ki kodira določen tip vazopresinskega receptorja v možganih.
Samci z daljšo različico tega gena so bili bolj monogamni, bolj zanesljivi, bolj zaupanja vredni partnerji in očetje. Ko so npr. znanstveniki gorskemu voluharju v možgane vbrizgali manjkajoči gen (majhen košček DNK), so sicer promiskuitetni samci v hipu postali monogamni, zvesti in zapečkarski očetje.
Pri človeku ta gen najdemo v najmanj 17 različnih dolžinah. Moški z daljšim genom za monogamnost naj bi bili dvakrat bolj pripravljeni zapustiti samski stan in se za vse življenje predati eni sami ženski.
Po večini pa so si strokovnjaki enotni, da geni sami po sebi še naj ne bi določali, ali bo posameznik zvest ali nezvest, saj je to odvisno še od mnogo drugih dejavnikov, ki prevladujejo. Genskemu materialu se tako pripisuje od 38- do 40-odstotni, drugim dejavnikom pa 60-odstotni delež med vzroki za nezvestobo.
Belo – črno – kaj je prav?
Po eni strani naj bi družba povsem zavračala afere, istočasno pa jim daje veličastno podobo v filmih in ljubezenskih romanih, spolnost pa se uporablja za oglaševanje najrazličnejših izdelkov.
Kljub širokemu neodobravanju je nezvestoba dejansko pogosta spremljevalka partnerskega življenja, je kompleksen pojav in izvor občutkov, čustev in misli, ki ponavadi vodijo v boleče čustvene in psihične zaplete, uničijo pa tudi varnost, mirnost duše in samozavest.
Menim pa, da če nagnjenost k zvestobi ne bi bila del nas, nezvestoba ne bi tako bolela. Smo si pa ljudje očitno zelo različni, kar se kaže na mnogo področjih. Eni so npr. vegani, drugi vegetarijanci, tretji brez mesa ne morejo. Vsak zagovarja svoje stališče. Pomembno je, da se najdeta dva, ki sta si podobna v vrednotah, načinu življenja … Če si želite biti suhi in imate gensko predispozicijo k debelosti, mislim, da točno veste, kaj morate narediti, da boste to tudi dosegli.
So pa tudi zakoni danes nekaj povsem drugega in drugačnega. Temeljijo na čustvih. Kdor danes ohranja svoj zakon, počne to z zavestjo, da ima tudi možnost izhoda. Ohranjanje zakona, pa tudi zvestobe, v današnjem času, v katerem imamo na razpolago vrsto alternativnih možnosti, predstavlja izraz zavestne odločitve.
Je pa nekaj povsem normalnega, da so nam posamezniki, ki niso naši partnerji, všeč (intelektualno, stilsko, karierno …). Vendar pa to ne pomeni, da začneš o drugem dejansko spolno fantazirati. To lahko kaže na vse kaj drugega o vašem partnerskem odnosu oziroma o nečem, kar se dogaja znotraj vas do sebe in tistega s katero/-im ste.
8