ženske
Sobota, 7. 4. 2018, 16.02
5 let, 2 meseca
Ženske v moških poklicih (6.): nogometna sodnica
Aleksandra Česen, nogometna sodnica: Če se o njej ne govori, pomeni, da je izvrstno opravila svoje delo
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,21
1
"Če se o sodniku ne govori, zanj to pomeni zmago, saj kaže na to, da smo kar najbolje opravili svoje delo," pravi Aleksandra Česen, ena od samo dveh mednarodnih nogometnih sodnic v Sloveniji. Zaradi žaljivk, ki so jih praviloma deležni sodniki, na tribune, razen kadar gre za dobrodelne tekme, svojih najbližjih ne vabi, je pa to navijaško folkloro že zdavnaj sprejela kot del posla.
Večina gostij v rubriki Ženske v moških poklicih se je podala na podobno poklicno pot kot njihovi očetje. Tudi vaša je na neki način povezana z očetovo. Vaš oče David Česen je bil nogometni trener. Kako je to vplivalo na vašo športno pot?
Nogomet sem vzljubila že kot otrok. Moj oče je bil dolga leta predsednik Nogometnega kluba Velesovo, jaz pa sem večino časa preživela z njim. Na nogometnem igrišču, na tekmah … Logično, da je nogometno dogajanje postalo del mene.
Foto in video: Ana Kovač, montaža: Uroš Majerle
Pri 11 letih sem tudi sama začela trenirati nogomet. Najprej sem ga igrala s fanti, nekje pri 14 letih pa je bil čas za spremembo. Puberteta je naredila svoje, fantje in dekleta smo si različni in ni šlo več tako naprej.
Oče, ki je treniral tudi člane, je takrat predlagal, naj zberem dovolj deklet, in če bo šlo, bomo ustanovili ženski nogometni klub. In res, z najboljšo prijateljico sva zbrali deset deklet in tako se je začelo. Leta 1999 smo se vpisale v ligo in začele nastopati s ŽNK Velesovo, ki obstaja še danes, le pod drugim imenom.
FOTOGALERIJA: Priprave na tekmo
Naša ekipa se je obdržala do leta 2008. Vmes sem začela delati tudi kot trenerka mlajših deklet (U13), kadetinj – nogomet imam rada v vseh oblikah. Rada ga gledam, treniram, igram, sodim …
Pri 19 letih, leta 2006, me je Ivan Žunič iz odbora Zveze nogometnih sodnikov Slovenije (ZNSS) poklical, češ da me je videl na tekmi in da sta skupaj z mojim očetom prišla na idejo, da bi se mogoče preizkusila tudi kot sodnica. Navsezadnje veliko tečem, visoka sem, delujem kot močna osebnost …
Takrat se mi ideja ni zdela ravno najbolj pametna, saj sem se s sodniki prej prepirala kot pa z njimi prijateljevala, a sem vseeno poskusila. Opravila sem tečaj in nato še izpit.
Najprej sem sodila najmlajšim, delala sem kot pomočnica sodnika in nato leta 2012, dve leti po rojstvu hčerke, presedlala med glavne sodnike, nato so me predlagali še za mednarodno sodnico.
Pogovor z igralkami pred tekmo.
V Sloveniji sta menda samo dve.
Da, midve s Tanjo Subotič. Tanja je v Sloveniji na tem področju orala ledino. To je na neki način še vedno moški svet in verjamem, da je, še posebej za mlade sodnice, to delo dokaj naporno.
Veliko se dogaja, od dogajanja na igrišču do evforije ob njem, od igralcev do uradnih oseb … To je res velik zalogaj in zelo pomembno je, da si neprestano v stiku s tem svetom. Ni dovolj, da prideš na igrišče, zapiskaš in greš. V ozadju je ogromno dela.
Kako optimističen je vaš pogled na razvoj nogometnih sodnic? Bo ženska s piščalko na nogometni tekmi nekoč nekaj povsem vsakdanjega?
Upam. Evropska nogometna zveza (UEFA) v to vlaga zelo veliko naporov. Enako velja tudi za Slovensko nogometno zvezo, posledično je vedno več tudi nogometašic in sodnic. Vse je povezano. Če UEFA več pozornosti nameni razvoju ženskega nogometa, to pride tudi sodnic. Tudi v Sloveniji bo še čas za to …
Kje pa je čas pravi že zdaj?
V Nemčiji prav gotovo, tudi v ZDA in v skandinavskih državah … Tam je ženski nogomet nekaj povsem običajnega.
Tudi v Španiji in Italiji se ženski nogomet razvija v pravo smer, pa tudi v Sloveniji se stanje izboljšuje.
Kako sprejemajo vas kot sodnico?
Seveda sem bila tudi jaz že deležna opazk, češ, a zdaj bo pa sodila ženska, pa še blond je za povrhu … Zdaj teh težav nimam več. Mislim, da sem z leti na zelenici pridobila spoštovanje.
Koliko stresa je prisotnega na nogometni tekmi? Predstavljam si, da kar precej, vendar mora biti ob tem prisoten tudi užitek, sicer tega ne bi počeli.
Nedvomno. Vedno pravim, če nisi tukaj zaradi užitka, takoj odloži piščalko in zastavico in se loti česa drugega.
Za sojenjem se namreč skriva ogromno odrekanja. Ne gre samo za sojenje tekme, pred tem je ogromno priprav na tekmo, vedno se pripravim na situacijo. Na izobraževanju so nam večkrat položili na srce: Pričakujte nepričakovano.
Poleg tega to v mojem primeru ni profesionalna funkcija, ampak zgolj dejavnost, ki jo opravljam v svojem prostem času. Na tem mestu bi se želela javno zahvaliti moji hčerki Nataliji, fantu Timu ter staršema za vso podporo, ki mi pomaga, da vztrajam na tej poti.
Kako je z žaljivkami na igrišču?
Če me užali kdo od nogometašev, seveda reagiram, če pa je to neka tretja oseba, mi je vseeno. V mlajšim kategorijah so me žalili tudi starši nogometašev in takrat sem se spraševala, ali bom zdaj to res trpela do konca …
No, z leti proti žaljivkam postaneš odporen. Vem, da delam dobro in da nikogar ne želim oškodovati.
Če že naredim napako, vsem se dogaja, pa se s tem že sama dovolj obremenjujem in ne potrebujem še kritik iz zunanjega okolja … Vsi sodniki imamo po tekmi dovolj dela s sabo.
Koliko se je odnos do sodnic z leti spremenil?
Mentaliteta se je spremenila, vedno več žensk se ukvarja z nogometom. V Sloveniji imamo devet ženskih ekip, prvo ligo, nekatere igralke so res na vrhunski ravni.
Nekje sem zasledila, da vaši sorodniki ne hodijo na vaše tekme, ker je žaljivk preprosto preveč. Enako nam je v intervjuju omenil tudi Damir Skomina. Velja podobno tudi za vas?
To je del posla in tega se zavedam. Drugače ne gre. Tekme so zelo različne, včasih so tam posamezniki, ki so res stara šola, kot rečemo, in se zelo neprimerno vedejo do igralcev, še bolj pa do sodnikov.
Kakorkoli se vzame, sodnik je vedno črna ovca. Najbolje je, če smo neopazni. To pomeni, da smo kar najbolje opravili svoje delo. Če se o sodniku ne govori, zanj to pomeni zmago.
Igralke in igralci so fizično odlično pripravljeni, kako se pripravljate sodniki?
Treniram približno petkrat tedensko, od tega dvakrat tedensko skupaj s sodniki. Ves čas spremljam tudi tekme drugih slovenskih sodnikov, prvo slovensko ligo, ligo prvakov, tekme v ženskem nogometu gledam na YouTubu … O vsem želim biti na tekočem.
Kakšne ambicije imate na sodniškem področju? Skomina bo recimo letos sodil na svetovnem prvenstvu. Kaj bi za vas predstavljalo vrhunec sodniškega dela?
Vem, da je pred mano še veliko dela in učenja, ampak nekoč bi rada sodila finale EP za dekleta, morda celo na svetovnem prvenstvu.
Zavedam se, da potrebujem še veliko izkušenj, verjamem pa, da bom s trdim delom in vztrajanjem dobila priložnosti.
Kar zadeva Slovenijo, pa si želim, da bi sodnice lahko sodelovale v višjih ligah. Mislim, da imajo gospodje za to posluh. Verjamem, da bomo dekleta z leti dobila tako zaledje, da bo v prihodnosti ena od nas sodila tudi v prvi ligi.
Trenutno sodim članom v tretji ligi, v prvi ligi pa nižjim selekcijam. Kar zadeva tujino, pa ženske lahko sodimo samo na ženskih tekmah. To je nepisano pravilo.
Za zdaj je največ dosegla nemška sodnica Bibiana Steinhaus, ki je prva ženska, ki sodi v eni najmočnejših lig na svetu, nemški nogometni ligi (bundesligi). Tega si pred tremi leti nismo mogle niti predstavljati.
"Med sodnicami je največ dosegla Bibiana, ki sodi v 1. nemški ligi, ki je ena najmočnejših na svetu. Če je to mogoče v Nemčiji, zakaj ne bi moglo biti tudi v Sloveniji? Dekleta moramo samo vztrajati in verjeti, da sojenje na nogometnih tekmah ni samo moški svet. Verjamem, da nas tudi fantje vidijo v tej vlogi."
Sicer pa, če je to mogoče v Nemčiji, zakaj ne bi moglo biti tudi v Sloveniji? Dekleta moramo samo vztrajati in verjeti, da sojenje na nogometnih tekmah ni samo moški svet. Verjamem, da nas tudi fantje vidijo v tej vlogi.
Preberite še iz serije Ženske v moških poklicih:
- Mama ene najhitrejših smučark je unikat v svetovnem pokalu #video
- "Fararca" iz Prekmurja, ki podira stereotipe o duhovniškem poklicu #video
- Dan s pismonošo #video
- Vodja vlaka in sprevodnica: Več kot zgolj pregledovanje vozovnic
- Stevardesa, ki je postala poklicna gasilka
1