Zakaj je dober stik med otrokom in materjo tako pomemben?

"Otrok se rodi z močnim instinktom naravnanosti na mamo. Njegovi možgani so izredno plastični, učljivi, so samoregulacijski sistem, ki se razvija v odnosu z drugo osebo. Pomembna druga oseba oziroma mati deluje na otroka kot zunanji psihobiološki regulator njegovega živčnega sistema," nam je pojasnila Jana Rijavec, univ. dipl. psihologinja in psihoterapevtka integrativne in gestalt terapije, z Eduka, d. o. o., Centra za psihoterapijo, svetovanje in izobraževanje.

Biopsihološka uglašenost otroka z materjo je bistvena za ustrezen razvoj možganov otroka Vodilni znanstvenik na področju nevropsihologije Allan Schore po njenih besedah poudarja, da je ustrezna biopsihološka uglašenost otroka z materjo bistvena za ustrezen razvoj možganov otroka. "Mati, ki je dobro uglašena na otroka, zna otroka pomiriti, ko je vznemirjen, ter mu hkrati dati dovolj spodbud, ki so nujno potrebne za njegov razvoj, pomaga otroku ohranjati optimalno stopnjo vzburjenja, ki je povezana z njegovimi pozitivnimi čustvi in osredotočeno pozornostjo. Ustrezna čustvena uglašenost spodbuja sproščanje endogenih opiatov, kar zagotavlja ustrezno okolje za razvoj in postnatalno rast možganov ter otroku omogoča zgraditi varno navezanost."

Ob tem Rijavčeva poudarja, da uglašenost odnosa matere z otrokom pomeni zlasti toplo naravnanost in osredotočenost na dojenčka, ko ga ujčka ali doji, previja ali se z njim pogovarja. Pod to razume tudi ustrezno prepoznavanje in odzivanje na potrebe otroka, kar je odvisno od njegovega počutja in starosti.

Oseba, ki ni bila deležna ljubečih dotikov, med drugim ne more razviti pozitivnega odnosa do sebe Po prepričanju Rijavčeve je pomen ljubečega dotika neprecenljiv zlasti v najnežnejšem obdobju. Ob tem izpostavlja primer iz zgodovine, ko so v romunskih sirotišnicah dojenčki umirali, čeprav so bili nahranjeni, previti in na toplem. Šele ob ustrezni pozornosti in dotiku so se otroci začeli razvijati.

"Dotik, telesni stik v najzgodnejšem obdobju je najmočnejši kanal, s katerim je otrok v interakciji s pomembnim drugim. Kakovost dotikov, objemov, sporočil in izkušenj, ki jih otrok pridobi od pomembnih drugih, zlasti v prvih letih življenja, vpliva na to, kako se pozneje v življenju sooča z življenjskimi situacijami. Oseba, ki ni bila deležna veliko ljubečih dotikov, ne more razviti pozitivnega odnosa do sebe in težko gradi pristne in tople odnose z drugimi."

Ko topel objem pove več kot tisoč besed Prav tako se je po njenih besedah treba zavedati, kar večina staršev iz izkušenj ve, da tolažba enoletnega otroka z besedami ne bo uspešna, medtem ko bo govorico telesa zelo dobro razumel. Tako bo topel objem povedel več kot tisoč besed, žal pa po njenih besedah pri večjih predšolskih otrocih starši velikokrat precenjujejo moč besed. "Tako se ena izmed možnosti za grajenje odnosov, čustvene bližine in topline z odraščanjem otroka počasi izgublja, dotiki in telesni stiki pa se postopoma zreducirajo samo na konvencionalne dotike. To velja za Slovenijo ter za večino zahodnih družb, bolj ko gremo proti severu, manj pristnih telesnih stikov in bližine opažamo. Lahko govorimo o deprivaciji dotikov, ki je posledica naših odtujenih odnosov, hkrati pa nas dodatno odtujuje."

Po prepričanju Janje Rijavec bi se morali zavedati močnega vpliva telesnega stika na psihično in fizično počutje, ki ga najnovejše raziskave tudi potrjujejo. "Dotik zvišuje raven hormona oksitocina, ki močno vpliva na možgane, krepi namreč občutek zaupanja in ljubezni, pa tudi socialne vezi in našo pripravljenost za vzpostavljanje socialnih odnosov. Rada rečem, da je dotik telesa dotik duše." Dotik, kot pojasnjuje, zbližuje, krepi čustvene vezi, daje občutek varnosti in sprejetosti ter zato pomirja in zmanjšuje mišično napetost ter bolečino. Ob tem poudarja, da ne govori o konvencionalnem, neosebnem dotiku.

Potreba po dotiku ni vezana zgolj na zgodnje otroštvo Prav tako je po njenih besedah treba poudariti, da potreba po dotiku ni vezana samo na zgodnje otroštvo, temveč je prisotna tudi pri starejših otrocih, mladostnikih in odraslih, ta potreba je prisotna v vseh starostnih obdobjih. "Včasih se mogoče tega premalo zavedamo, zlasti pri starejših ljudeh, na primer v domovih za ostarele. Gre za eno od potreb in načinov stopanja v odnos s drugimi."

"Česar nismo dobili v otroštvu, lahko delno ali v celoti dobimo skozi drug odnos, ki zdravi" In ne nazadnje Rijavčeva poudarja, da za spreminjanje starih čustvenih in miselnih vzorcev, ki nas ovirajo v življenju, ne glede na to, ali se kažejo kot težava v odnosih, ali slabo počutje, ali depresija, ali bolezen, nikoli ni prepozno. Raziskave potrjujejo, da so naši možgani usposobljeni za vseživljenjsko učenje.

"Česar nismo dobili v otroštvu, lahko delno ali v celoti dobimo skozi drug odnos, ki zdravi. V psihoterapiji temu rečemo reparenting – ponovno starševstvo, kjer skozi terapevtski odnos klient korigira stare emocionalne izkušnje z novimi, gradi nove nevronske povezave ter nove načine čustvenega doživljanja in reagiranja. V terapevtskem odnosu lahko tako klient na primer podoživi občutek zavrnjenosti ob hladni materi, skozi dotik in objem pa lahko začuti in dobi občutek sprejetosti in topline ter s tem novo emocionalno izkušnjo, s čimer gradi možnost drugačnega čustvovanja in delovanja," še pojasni Jana Rijavec.