Kako lahko ohranimo dobro imunsko odzivnost?

Ali obstaja znanstveno dokazana neposredna povezava med življenjskim slogom in izboljšanim delovanjem imunskega sistema?

Veliko je znanega o škodljivih vplivih, ki jih nezdrav način življenja pusti na imunskem sistemu. Podhranjenost je na primer v svetu izjemno pomemben uničevalec človekove odpornosti, sledijo pa ji hude okužbe in posledične smrti zaradi pljučnic in drisk.

V razvitih državah podhranjenosti ni zaradi pomanjkanja hrane, pač pa zaradi motenj prebave in presnove, na primer pri starih ljudeh, bolnikih z rakom, avtoimunskimi in drugimi kronično vnetnimi boleznimi. Podhranjenost za določena hranila je lahko tudi posledica napravilnih prehranskih režimov, na primer shujševalnih diet, neveščega vegetarijanstva ali veganstva.

Z izrazom zdrav življenjski slog sicer v razvitem zahodnem svetu označujemo neki zapovedan način zdravega življenja, a pretirano sledenje tem zapovedim lahko prav tako povzroča veliko škodljivega stresa in stisk. Zelo malo ljudi je namreč opremljenih s hormonskim sistemom, ki tako življenjsko dinamiko v resnici podpira, tako da se človek v njej dobro počuti. Večina pa svoj organizem v posnemanju modelov uspeha posiljuje in potem plačuje z zdravjem.

Podeželsko življenje s samooskrbo je bolj zdravo, ker človek nima vseh teh nasilnih modelov hitrega uspeha. Prav tako se človek v izolaciji ne more nalesti vseh mogočih okužb, kot se jih v mestni pisarni ali na avtobusu.

Po podatkih Eurostata so okužbe dihal, zlasti gripa in pljučnica, vodilni vzrok smrti med Evropejci, starejšimi od 65 let. Zakaj imunski sistem slabi s starostjo oziroma kdaj pravzaprav začne slabeti?

To je del programa človeškega življenja, ki ga na koncu čaka smrt, da prepusti mesto prihodnjim generacijam. Smrt je ena od najbolj trdno programiranih lastnosti, ki jih ima vsaka vrsta, in bila bi prava katastrofa, če bi medicina resnično našla sredstvo zoper staranje, saj bi to verjetno pomenilo propad človeštva.

Toda na srečo je v vsaki naši celici preveč programov, ki nas usmerjajo proti smrti, in tudi imunski sistem je programiran, da se začne po 40. oziroma 50. letu vedno slabše odzivati na okužbe.

Ali manjša imunska odzivnost pri starejših vpliva na njihovo odzivnost na cepiva proti gripi?

Seveda, cepivo proti gripi je pri mlajših učinkovito v okoli 85 odstotkih primerov, pri starejših pa učinkovitost pade tudi pod 50 odstotkov. Starejši ljudje, ki živijo na primer v družini, so zato bolj zaščiteni, če se cepijo mlajši člani družine, ki s tem naredijo zaščitni obroč pred gripo.

Jesen in zlasti zima naj bi bili sezoni prehlada in gripe. Ali mraz poveča našo dovzetnost za okužbe ali smo zanje dovzetni zgolj zato, ker se več zadržujemo v zaprtih prostorih in smo tako v tesnejšem stiku z drugimi ljudmi, kar pomeni, da se okužbe lažje širijo?

Dihala so najbolj odprta telesna površina, s katero se izpostavljamo drugim ljudem, saj moramo zrak stalno vdihovati. Zato ni čudno, da okužbe dihal obsegajo okoli dve tretjini vseh okužb, ki prizadenejo ljudi. Povzročajo jih lahko zlasti številne vrste virusov, precej manj pogosto pa bakterije.

Okužbe se običajno prenašajo z drobnimi kapljicami, ki jih izkašljujejo bolniki, zato so okužbe dihal, zlasti virusne, običajno epidemične bolezni, ki v kratkem času prizadenejo veliko ljudi in imajo velike gospodarske posledice.

Virusne okužbe dihal so posebej pomembne v razvitih deželah in v hladnem času, saj je takrat koncentracija ljudi v razmeroma majhnih zaprtih prostorih velika, s tem pa je velika tudi možnost prenašanja okužb. Posamezna okužba se tako bliskovito razširi in prav nič nenavadnega ni, da ljudje od trikrat do petkrat letno zbolijo za eno od virusnih okužb dihal.

Potek prehladne bolezni je običajno blag, če je človekova odpornost dobra in povzročitelji bolezni niso zelo agresivni. Takrat bolezen zajame le zgornja dihala in v nekaj dneh mine. Zaplete pa se, kadar se bolnik med boleznijo, ko so dihala prizadeta in zato občutljiva, dodatno okuži še z bakterijami. Takrat se lahko iz prehlada razvije huda pljučnica ali celo smrtno nevaren vdor bakterij v kri, torej sepsa.

Redna telovadba oziroma rekreacija najbrž prispeva k dobremu zdravju in prek tega tudi zdravemu imunskemu sistemu. Kako lahko vpliva nanj neposredno, morda s spodbujanjem dobre cirkulacije?

Za uspešno kosanje z okužbami in boleznimi telo potrebuje tri rezerve. Prva je dobra fizična kondicija, ki pomaga pri uspešnem prebolevanju okužb. To pomeni dovolj veliko rezervo srčne, pljučne in žilne zmogljivosti. Ko smo zdravi, to zmogljivost potrebujemo na primer za rekreacijo. Ko smo bolni, pa poskrbi za uspešno spopadanje z vročino.

Druga je presnovna rezerva, ki jo potrebujemo ob gripi, saj ta na primer pomeni celotedenski napor za telo. Organizem torej potrebuje dobro delujoča jetra z zalogo vitaminov in pa zlasti zalogo beljakovin, ki so potrebne za proizvodnjo zaščitnih protiteles proti virusu. Telo med boleznijo beljakovine najlažje dobi iz dovolj okrepljenih mišic. Zaradi počivanja, v katerega nas prisili bolezen, mišice namreč atrofirajo, zato proteini iz mirujočih mišic postanejo hranilo imunskim celicam, da proizvajajo protitelesa. Na prehrano med boleznijo namreč težje računamo, ker ob vnetju naravno ostanemo brez apetita.

Tretja zaloga za bolezen pa je dobro pripravljen in odziven imunski sistem. To pomeni, da ne sme biti poškodovan in izčrpan od nenehnih vnetij, okužb ali stresov v preteklosti. Izčrpani ljudje, zlasti kronični bolniki in tisti s predhodnimi okužbami, zdravstvene rezerve oziroma zalog nimajo, zato njihov imunski sistem ne more uspešno premagati okužbe. To je razlog, da se nam bolezen "vleče". Tudi nosečnice imajo zaradi zaščite ploda, ki je objektivno tujek v telesu, naravno zavrt imunski sistem, zato so bolj občutljive za okužbe.

Kot pravite, na naš imunski sistem vplivajo tudi psihični stresi, zlasti dolgoročni. Kako se nanje odziva? Kaj lahko sami naredimo, da omilimo njegove posledice?

Stres je med najmočnejšimi zaviralci imunskega sistema, zlasti kronični stres deluje na imunost podobno zaviralno in škodljivo kot kronična vnetja. A medtem ko je obvladovanje kroničnih vnetnih bolezni razmeroma težavno, je za obvladovanje stresnega stanja na voljo veliko načinov, ki jih vsak posameznik lahko učinkovito uporablja; med temi je zlasti učinkovita primerna fizična dejavnost.

Stresno stanje je namreč škodljivo, ker enostransko obremeni delovanje simpatičnega živčevja in s tem okvari normalne procese vegetativne aktivacije (simpatikotonus) in regeneracije (parasimpatikotonus) v organizmu. Telesni napor pa sam po sebi vsebuje obrazec telesne aktivacije in regeneracije, zato se primerno odmerjen telesni napor priključi na val stresne aktivacije organizma, ki jo v skladu s svojim fiziološkim obrazcem čez čas tudi obrne oziroma "odplakne" v fazo regeneracije (parasimpatikotonusa) in sproščenosti.

Seveda pa imamo tudi pri tem najučinkovitejšem protistresnem mehanizmu svoje meje, ki jih določa naša zmogljivost. Te meje se le postopoma lahko pomika navzgor. Uporaba telesnega napora prek mej zmogljivosti namesto sproščanja prinese le dodaten stres, ki izčrpava že tako omejene obrambne zaloge organizma.

Sproščenost lahko dosegamo tudi na druge, bolj lenobne načine, na primer z meditacijo ali masažo, vendar pri velikih stresnih obremenitvah najbolj zaleže evolucijsko najstarejši in najmočnejši obrazec aktivacije in sproščanja, to je primerna telesna dejavnost. V vsakem primeru pa je ključno, da svojemu telesu omogočimo dovolj sproščenosti in energije.

Pomembno vlogo pri škodljivosti stresa ima tudi vpliv stresnih hormonov na kožo in sluznice. Če smo dolgo časa pod stresom in delujemo z izklopljenimi regenerativnimi funkcijami, so sluznice bolj krhke, ista količina mikrobov hitreje prodre skoznje in povzroči bolezen. Pri pozitivnem stresu, ko telo preplavi serotonin, tega procesa seveda ni.

Na trgovinskih policah je veliko izdelkov, ki nas prepričujejo, da krepijo našo odpornost oziroma podpirajo delovanje našega imunskega sistema. So nam lahko v pomoč?

Dobra imunska kondicija za pripravo na morebitno bolezen pomeni, da imunski sistem pred začetkom bolezni ni vzdražen in posledično tudi izčrpan zaradi predhodnih okužb ali drugih vnetij. Torej je treba poskrbeti, da nas ob morebitni okužbi, zlasti z gripo, doleti v stanju brez predhodnih bolezni, zlasti ponavljajočih se okužb.

Če smo torej zdravi in brez pretirane pogostnosti okužb, se nam pač ni treba ukvarjati s tem, kaj nam bo bolezen prinesla. Ko bomo zboleli, če bomo, bomo pač teden dni počivali, ob vročini nad 38 stopinj jedli aspirine in pili topel čaj.

Sicer pa je najbolje, da ljudje, ki imajo težave s pogostimi okužbami, v času, ko so razmeroma zdravi, pri sebi premislijo in tudi eksperimentirajo, kaj še storiti glede načina življenja, na primer izpostavljanja okužbam, spanja, stresa, delovne aktivnosti in sprostitve, da se jim začaran krog okužb prekine.

Med tako eksperimentiranje lahko spada tudi samozdravljenje s preparati, ki so se izkazali za učinkovite, od rastlinskih imunostimulansov prek glivičnih in bakterijskih pripravkov do probiotikov. Če človek ugotovi, da mu neki pripravek pomaga, naj v primeru večje nevarnosti okužb to uporablja.

Kaj pa ljudje, ki imajo oslabljen imunski sistem, na primer kronični bolniki?

Specifične potrebe imajo starostniki, kronični in sladkorni bolniki. Te skupine bolj "krhkih" ljudi, ki imajo težave z uživanjem, prebavljanjem ali presnavljanjem dovolj pestre hrane, občasno, zlasti ob pojavu okužb, potrebujejo prehranske dodatke.

Pogosto je upravičeno jemanje dodatkov pri starostnikih, zlasti s kroničnimi boleznimi, ko so potrebne večje količine zaužitih vitaminov in mineralov zaradi interakcij z zdravili, zaradi operativnih posegov ali poškodb in zaradi neustreznega prehranjevanja, ali zaradi revščine, anoreksije, socialne izoliranosti, depresije, težav pri požiranju in žvečenju ali neprimerne izbire hrane. Pogosto starostniki pomanjkljivo uživajo železo, kalcij, cink, magnezij, riboflavin, vitamine A, D, B6 in B12.

Za diabetike je značilna nižja koncentracija vitamina C, celo za 30 odstotkov, vitamina E in glutation reduktaze v plazmi. Dodajanje antioksidantov vitamina C in E pri diabetikih upočasni nastanek z aterosklerozo povezanih žilnih okvar. Presnova diabetikov je povezana s povečano potrebo po vitaminih B in s povečanim ledvičnim izgubljanjem, zato je primerno nadomeščanje vitaminov folne kisline, B6, B12 in minerala cinka. Ameriško združenje za diabetes priporoča tudi nadomeščanje magnezija ob dokazani hipomagneziemiji.

Kako lahko svoj imunski sistem, zlasti pozimi, ko smo bolj v zaprtih prostorih, še zaščitimo s preventivnimi ukrepi, kot je na primer umivanje rok?

Ob hladni sezoni se bolj zadržujemo v zaprtih prostorih, zato nastane več "kritičnih stikov" z okuženimi ljudmi. Največ prek rok, ko si na primer z njimi obrišemo nos, nato pa se oprimemo avtobusnega držaja in tako prenesemo mikrobe na druge, ki se primejo za isti držaj. Umivanje rok in navada, da jih ne vtikamo v usta, pri tem veliko pomagata.

Pozimi smo tudi večkrat v manjši razdalji do ljudi, ki s kašljanjem in kihanjem širijo okužbo po zraku, varna cona je okoli 1,5 metra.

K večji občutljivosti za okužbe še bolj odločilno pripomore hladen in suh zrak, ki izsuši nosno in ustno sluznico ter onemogoči nastajanje in delovanje protiteles, ki so v sluzi.

Tudi podhladitev, zlasti mrzle noge, sproži obrambne reflekse v žilah sluznic, ki se skrčijo in s tem onemogočijo prihod imunskih celic v sluznico, zato se v taki sluznici virusi bolj razmnožujejo, obramba proti njim pa je okrnjena.

Če ob normalnih razmerah, ko je dihalna sluznica zdrava, primerno ogreta in vlažna, le približno 20 odstotkov okužb z bolezenskimi mikrobi dejansko privede do razvoja bolezni, pa se v neugodnih razmerah mraza, suhega zraka in podhlajenih nog ta številka dvigne nad 50 odstotkov. Od tod razlika med pogostnostjo zbolevanja med toplo in hladno sezono.

Kako pravzaprav deluje imunski sistem?

Imunost pri človeku delimo na prirojeno in pridobljeno. Prirojena imunost so tisti deli imunosti, ki se enako odzivajo ne glede na to, ali smo se z določeno okužbo srečali prvič, drugič ali tretjič. Učinke prirojenega odziva prepoznamo zlasti kot vnetja, vročino, bolečine v sklepih, slabo počutje in tako dalje.

Imunost, ki se razvije šele po prvem prebolevanju določene nalezljive bolezni, pa definiramo kot pridobljeno. Pridobljen imunski odziv ob prvi okužbi ni posebej pomemben, je pa zelo pomemben pri naslednjih okužbah z istim povzročiteljem. Odgovoren je za nastanek protiteles, ki v tem primeru preprečijo bolezen ob naslednjih okužbah z enakim povzročiteljem.

Glavna naloga imunskega sistema je uničevanje mikrobov, ki povzročajo okužbe. Gre za odlično načrtovan sistem obrambe, ki pa deluje le, če je dobro uravnan. Pri odpornem človeku so zato okužbe razmeroma redke. Če pa se že zgodi okužba, zdrav imunski sistem sproži intenziven odziv nanjo – vročino. V vmesnem obdobju pa znakov vnetja, kot so temperatura ali povečane bezgavke, ni.

Kako pa je pri šibkem imunskem sistemu?

Pomanjkljiv imunski odziv povzroča kronična vnetja zaradi okužb, na primer zaradi reaktivacije virusov, prodorov bakterij s sluznice v organizem, zaradi napačno uravnanih imunskih odzivov, alergij in druge preobčutljivosti, avtoimunosti in tako dalje.

Kronična vnetja pa prinašajo še večjo nevarnost. Dlje trajajoča imunska pomanjkljivost, čeprav manjše stopnje, poveča pogostnost kroničnih virusnih in drugih okužb, s tem pa se poveča tveganje za degenerativne in rakaste bolezni. Poleg tega pa kronična vnetja, ki nastajajo ob kroničnih okužbah, še dodatno zavirajo normalen razvoj imunskih celic in normalno delovanje imunskega sistema.

K temu dodatno prispevajo še fiziološka stanja, ki na tak ali drugačen način kronično povečujejo nastajanje ali kopičenje vnetnih mediatorjev v organizmu, kot so debelost, alkohol, kajenje, hudi telesni napori, stres in kronične bolezni, kot so revmatske bolezni ali diabetes.

Imunski sistem se po rojstvu razvija ob stimulaciji z mikrobi, zlasti s črevesno bakterijsko floro, ki stimulativno vpliva na dozorevanje imunskega sistema in manjša možnost nepravilnega razvoja imunskega sistema. Tako tudi bogatenje bakterijske flore, ki se dogaja v večjih skupinah otrok, stimulativno vpliva na razvoj imunskega sistema.

So okvare imunskega sistema največkrat prirojene?

Pri odraslih niti ne, tam iščemo sekundarne vzroke okvar, na primer bolezen, zlasti rakasta obolenja, uporabo zdravil, ki slabijo imunost, kroničen stres ali vnetja. Pri otrocih, ki nenormalno zbolevajo za okužbami, pa iščemo genetske vzroke, pri čemer je treba imunski sistem otroka šele spoznati, ker gre za novega človeka, pri katerem še ne vemo, kako se odziva na okužbe.

To velja zlasti za dojenčke, ker do približno pol leta starosti dojenčka pred okužbami še ščitijo ostanki materinih protiteles, ki jih je otrok pred rojstvom dobival od matere neposredno v kri. Tudi dojenje z materinimi protitelesi je zaščita pred okužbami, zato se otroci s prirojenimi okvarami imunskega sistema "pokažejo" običajno šele proti koncu prvega leta starosti ali še pozneje.

Gre zlasti za nenavadno vztrajne in hude oblike okužb, od nenehnih vnetij srednjega ušesa, angin, drisk, pljučnic, meningitisov do okužb krvi. Tudi burna, ponavljajoča se vnetja z izpuščaji in driskami, ki spominjajo na preobčutljivostne ali revmatološke težave, so opozorilo, da je treba diagnostično iskati v smeri prirojene imunske okvare.

Naglo iskanje diagnoze je pomembno, ker otroka z dedno okvaro imunosti ponavljajoče se okužbe zelo prizadenejo, posledice pa so lahko trajne. V preteklosti so taki otroci praviloma zgodaj umrli, danes pa je vsaj večji del teh otrok mogoče učinkovito zdraviti.

Pri blažjih oblikah imunskih okvar to počnemo s pozornim spremljanjem in naglim ukrepanjem ob okužbah, pri hujših oblikah pa obstaja možnost transplantacije kostnega mozga. V določenih primerih je na tem področju mogoča tudi genska terapija. Otroka se okuži z virusom, ki okuži otrokove imunske celice in jim ob tem prinese tudi normalen človeški gen.