Ponedeljek,
23. 5. 2011,
10.48

Osveženo pred

8 let, 7 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1

Natisni članek

Natisni članek

Nejc Gazvoda

Ponedeljek, 23. 5. 2011, 10.48

8 let, 7 mesecev

"Zame film ni Gardaland"

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1
Režiser Nejc Gazvoda je v Cannesu predstavil svoj režijski prvenec Izlet. V intervjuju govori o temah, ki ga najbolj zanimajo, in o vlogi, ki jo ima film v našem življenju.

Izlet je nizkoproračunski "road movie" o treh prijateljih, ki na izletu na morje brskajo po svoji podzavesti in se ob tem nemalokrat spotaknejo, kot se spotika vsak, ki vstopa v odraslost. Kot je povedal režiser filma Nejc Gazvoda, ki ga je posnel po svoji zbirki presenetljivih kratkih zgodb Vevericam nič ne uide, lahko pričakujemo zelo komunikativen film iskrivih dialogov. V zagotovilo gledalcem, da je Izlet vredno pričakovati, pa naj bodo pohvale festivalskih selektorjev, ki so si film privoščili na letošnjem Cannesu. Z Nejcem smo se pogovarjali dan po tem, ko se je utrujen vrnil s francoske riviere.

Film je nizkoproračunski road movie. Je proračun nizek po sili razmer? Film je celo "no-budget" oziroma "micro-budget". Snemati sem ga začel, še preden sem dobil podporo sklada, ta je prišla vmes s koproducentom Invido, ki je izpeljal snemanje. Potem se je pridružil Perfo kot financer. Večinski financer je filmski sklad prek Perfo produkcije. Ta vložek je omogočil filmu, da je dobil postprodukcijo zvoka, produkcijo slike, na Dunaju smo prenesli film na filmski trak. Film je pripravljen za razpošiljanje v kinematografe in na festivale, imamo tudi kopijo s podnapisi.

Kako organizatorji poskrbijo za filmske novince, verjetno vas ne nosijo po rokah tako kot velike zvezde filmske industrije? Prepuščen si sam sebi. Če bi bil v uradni selekciji, bi bilo verjetno drugače. Videl sem nekaj dobrih filmov.

Zanimivo bi bilo slišati, kateri filmi so nate naredili največji vtis. Na projekcije filmov iz tekmovalne sekcije je zelo težko priti. Ogledal sem si Drevo življenja in izkušnja je bila hipnotična. Lahko sem videl veliko filmov, ki jih pri nas verjetno ne bo – romunski film Loverboy iz sekcije Poseben pogled. Romuni zelo dobro izkoriščajo svojo državo – pa ne v finančnem smislu – za snemanje pomembnih človeških zgodb. Govori se tudi že o bolgarskem novem valu.

Na sejmu ste se s slovenskimi ustvarjalci verjetno pogovarjali o tem, zakaj se Slovenija ne more približati zlati palmi. Kaj ste ugotovili? Ne smemo se začeti pogovarjati o tem, na katero nagrado bi Slovenija morala ciljati, ampak kaj so naše zgodbe, kaj bi radi povedali in kaj je naša nacionalna kinematografija. Če želimo v kinodvorane privabiti gledalce, moramo vedeti, da ameriški filmi to naredijo precej bolje, ker imajo urejen sistem in jih zanima samo dobiček. To je popolnoma legitimna stran filmskega sveta. Tudi v Cannesu so se predstavili Pirati s Karibov, saj tak film na dogodek privabi velike zvezde in so potem vsi srečni. Glavni interes festivala so kompleksni svetovni in evropski avtorski filmi. Treba je najti zgodbe, ki jih je vredno govoriti, ki odsevajo to, kar smo kot nacija, in težave, ki jih imamo. To ne pomeni, da moramo snemati samo socialne drame. Nisem ne poklican ne sposoben, da bi lahko reševal to težavo.

Kakšno tematiko pa sporoča Izlet? Trije prijatelji iz srednje šole, ki so se vmes razšli, grejo na začetku odrasle dobe na nekakšen izlet. Eden izmed njih gre na vojaško misijo v tujino. To je zgodba o moji generaciji in njeni izgubljenosti, apatiji in občutjih, ki nas prevevajo zaradi konkretnih težav, v katerih je Slovenija in svet. Hkrati ta film ni politični "statement", ni manifest, ker me to niti ne zanima. V prvi vrsti je to intimna zgodba, ki je postavljena v konkreten svet današnjika. Prepletajo se ljubezen, prepiri, stare zamere, iskreno prijateljstvo. Je zgodba o tem, kaj pomeni narediti zadnji korak v odraslost, kaj to pomeni za slovensko mladino in konkretno za moje tri junake.

Kaj pa napoveduješ generaciji, rojeni v osemdesetih letih, glede na to, da nimajo močnih zunanjih dražljajev? Kam se umikajo? Umikajo se v razmeroma varne okvire tega, kar je Slovenija. Na to vprašanje še vedno težko odgovorim, ker ga vedno znova raziskujem z literarnimi in zdaj filmskimi deli. Ne bomo drugačni od prejšnjih generacij. Naša posebnost je, da smo izgubili popolnoma vsako zaupanje v sistem. Pa ne govorim o političnem sistemu, ampak o tem, da obstaja interes, da bi bilo vsem bolje. Vemo, da tega interesa ni, da obstajajo samo manjše interesne skupine, ki vlečejo na svoje strani. To se vidi v apatiji ali pa v tem, da je vse dobro in hkrati ni nič dobro. Kup težav imamo, ampak če se ne popraskamo preveč, ne pridemo niti pod kožo. Zato ostajamo zelo na površju.

So socialna omrežja beg iz tega zoprnega občutka? Socialna omrežja so vzporedni svet. Ljudje smo zelo ljubosumni na svojo zasebnost, če nas kdo vpraša po njej. Če pa nam jo nekdo ponudi zapakirano tako, da se med sabo lahko pogovarjamo, pa zelo hitro odpremo svoje srce in objavljamo napol gole fotografije. Socialna omrežja so dvorezen meč. So zanimiva, ker ponujajo novo platformo, na katero se lahko navežem kot ustvarjalec. Vedno me je zanimalo, kaj se zgodi s Facebookovim profilom, ko nekdo umre. Vzpostavlja se smešno vzporedno vesolje. Tako kot pri vseh stvareh. Lahko ga vidiš površinsko, lahko pa se poskusiš pregristi globlje.

Naj se vrnem k filmu, ki tudi grize v globino. Sporočilo filma je med drugim to, da preteklost in otroštvo vplivata na naše življenje. Kako torej ljudje rešujemo vprašanja iz preteklosti, kaj si odkril med snemanjem filma? Ali govorimo o njih preveč iskreno in jih potem na ta način porivamo nekam nazaj ali pa o njih sploh ne spregovorimo. Če se navežem na prejšnje vprašanje – moji liki si naredijo vzporedni svet. Junaki se poskušajo vrniti v čas otroštva, ko konkretne stvari niso bile pomembne. Kot otrok si hotel odkrivati, kaj pomeni biti človek. V starosti mojih junakov, ko si že postavljen v konkreten sistem in so težave konkretne, se tega ne moreš več iti. To spoznajo med filmom. Priplazijo se stare stvari iz preteklosti in nove težave, ki jih čistijo skozi brezkompromisne dialoge.

Koliko je v filmu tvojih konfliktov iz otroštva? Nič konkretnega. Nikoli ne povzemam stvari, ki so se mi zgodile, hkrati so pa vse stvari, ki so se mi zgodile, v filmu. Tako v literaturi kot v filmu. Toliko so skrite v izraznem sredstvu in umetnosti, da niso opazne. Delam iz sebe.

Kakšno zadovoljstvo ti omogoča pisanje in kakšno snemanje? Pisanje je soliranje in je spopad s samim sabo. Režija je kreativen in predvsem organizacijski proces. Zdi se ti, da boš naredil najlepši kader na svetu, potem pa vidiš, da je veliko odvisno od drugih stvari. Zato je režija tudi poskus, da ekipo pripraviš do tega, da skupaj poskušamo narediti čim več. Težko rečem, kaj je pri obeh magično. Izjemno dobro se počutim po obeh dejavnostih, le da sem po režiranju precej bolj utrujen. Ustvarjanje je zasvojenost in ljubezen.

V življenju tvojih pripovedovalcev je v ozadju vedno misel na žensko. Kolikšen del tvojega notranjega življenja zaseda misel na žensko? Težko odgovorim. John Huston je rekel, da se film vedno začne tako, da fant sreča dekle. Nisem popoln pripadnik tega, saj je zgodb ogromno. Medosebni odnosi so ključna stvar mojega ustvarjanja. Ogromen del tega je ljubezen in odnos moški-ženska. Vedno nas definirajo ljudje, ki so okrog nas, kakršenkoli odnos imajo do njih, pa naj bodo to partner ali starši, bratje. Vedno sem imel rad umetnost, ki je govorila o tem, kaj pomeni biti človek, biti skupaj.

Presenetljivi obrati in na sploh nepredvidljiva struktura pisanja sta dve izmed odlik tvojega pisanja. Ali smo tako brezčutni, da nas samo še presenečenja lahko zbudijo iz apatije? Obrate sem imel vedno rad, čeprav jih vedno manj uporabljam oziroma so bolj subtilni. Vedno sem oboževal Stephena Kinga, ki je mojster obratov. Pomembno je, da je obrat navezan na človeško zgodbo. V bralcu oziroma gledalcu želim vzbuditi zanimanje, z obrati vzpostavljam napetost.

Zakaj toliko motivov smrti, je to morda klic po svetlobi, življenju? To so ključne stvari v življenju – smrt, ljubezen, prijateljstvo, družina. To so večne stvari, ki so skupne v vseh kulturah in ki tudi mene vznemirjajo. Drugače je umetnost samo zabaviščni park. Zelo rad imam Gardaland, ampak zame film ni Gardaland. Zame je film nekaj, kar mi pomaga razmišljati o bistvenih zadevah.

Film je torej neke vrste katarza. Se strinjaš s to trditvijo? Absolutno je vsaka dobra umetnost tudi katarzična. Če prideš iz kinodvorane le malenkost drugačen, potem ni razloga, da bi to bral ali poslušal. Mora te premakniti. Različne ljudi pa premikajo različne stvari. Obstaja samo nekaj stvari, o katerih je vredno govoriti, in nešteto načinov in žanrov, v katerih lahko o teh stvareh spregovoriš.

Kako drugačen si prišel iz Cannesa? V Cannesu so bila spoznanja bolj tehnične narave. Vem, da mi ostane to, da ostajam zvest sam sebi. Če bi hotel odkriti formulo za uspešen film, bi propadel. Nimam interesa, da bi jo odkril. Moj interes je, da bi delal naprej.

Si danes še vedno zvest Nejcu, kakršen je bil, ko je napisal Vevericam nič ne uide? Zdaj je Nejc drugačen, ampak ne bistveno. Drugačen je zaradi izkušenj. Stojim za vsem, kar sem naredil. Vsako stvar bi sicer spremenil, kar nima smisla, saj je vse odraz tistega, kar sem takrat bil. Delati moraš tako, kot od sebe pričakuješ sam.

Avtorica spremne besede te je uvrstila med zrele ljudi, ki so v sebi ohranili otroka, ki se ga ne sramujejo. Ima prav? Če to pomeni, da še vedno rad delam traparije ali da v stvareh vidim igrivost, je to res. Najslabše je, če otopiš. Pa naj bo to notranji otrok ali radovednost. Jaz bi temu raje rekel radovednost.

Kaj te trenutno najbolj zaposluje? Naslednji scenarij, ki je že dokončan, in to, kako bi ga čim prej posnel. In naslednja knjiga.