Vojnović: Škodljiva je tako nostalgija kot odpor do Jugoslavije

Tistim, ki se danes počutijo kot Jugoslovani, te pravice ne bi smeli odrekati. Obenem bi morali upoštevati tudi grozote, ki so se zgodile po razpadu države, je dejal Vojnović. Po besedah Trušnovca se razpad Jugoslavije šele zadnja leta premišljuje na filmskih platnih in v literaturi. S to temo se ni lahko spopasti, odgovarja Vojnović, "ker nam je časovno in prostorsko blizu, hkrati pa smo Evropi pogosto prodajali zgodbe, kako da razumemo Balkan in predstavljamo most do njega. Mislim, da bo vedno več filmov, ki bodo odpirali to temo z distanco".

Kako lahko razpad družine predstavlja razpad političnega sistema? Vojnović je spregovoril tudi o svojem drugem, nedavno izdanem romanu Jugoslavija, moja dežela. "Moja knjiga je poskus razumevanja, kaj se je zgodilo s svetom, v katerem sem do desetega leta živel. Ključno vprašanje, s katerim se soočam, je, kako lahko razpad določene družine predstavlja razpad političnega sistema," je dejal Vojnović.

"In kaj pomeni nostalgija," je zanimalo Trušnovca, ob čemer se je vprašal, ali je to hrepenenje po minulih dobrih časih ali se vedno znova izkaže, da je konstrukt spominov na čase, ki jih nikoli ni bilo. "Ko so videli naslov moje druge knjige, so mnogi pomislili, da je jugonostalgičen," je dejal Vojnović. Vendar je po njegovih besedah škodljiva tako nostalgija kot odpor do Jugoslavije. "Zdaj lahko manj črno-belo premislimo to obdobje, tistim, ki se počutijo kot Jugoslovane, pa te pravice ne smemo odrekati," je dejal.

"Če bi danes imeli socializem, bi na TV gledali iste ljudi, kot jih sicer" Pomembno je, "da govorimo o tem, kaj se je zgodilo po razpadu Jugoslavije, da se ne sprenevedamo, da se Slobodan Milošević ni zgodil in da se ne more ponoviti," je poudaril. Upoštevati je treba tudi, kaj se je v nekdanjem režimu dogajalo s političnimi nasprotniki. Če bi danes imeli socializem, bi na TV zaslonih gledali iste ljudi, kot jih sicer, je prepričan Vojnović.

Po oceni Trušnovca bi lahko potegnili vzporednico med Vojnovićevim prvencem Čefurji raus! in pričujočim romanom. Ta je iskanje, tokrat očetovske figure, ki je prisotna prav skozi svojo odsotnost. Po njegovih besedah je roman strukturiran filmično: kot film ceste, družinska zgodba in detektivka. Vojnović pravi, da je lik očeta prikazan v svoji dvojnosti, kot vojni zločinec in hkrati skozi sinove spomine kot topel oče.

Vojnović zavrača možnost, da bi po romanu posnel tudi film, saj je po njegovih besedah predolg in preveč razvejan za 90 minut na filmskem platnu. Pripravlja pa scenarij po prvencu Čefurji raus!.