Pierre Huyghe: z videi nad resničnost in fikcijo

Leta 1962 rojeni Huyghe je eden od najbolj znanih multimedijskih umetnikov. Večina njegovega dela se ukvarja z vprašanjem strukture filma in njegovega odnosa z resničnostjo. Njegovi izdelki pogosto zamenjujejo realnost in fikcijo. V delu Tretji spomin (1999) je tako na primer naredil svojevrstno dekonstrukcijo celovečerca Pasje popoldne in postavil nasproti film z Alom Pacinom v vlogi bančnega roparja Johna Wojtowicza ter posnetke resničnega Wojtowicza po odsluženi zaporni kazni, ki pripoveduje svoje spomine, preoblikovane s filmsko različico.

V delu No Ghost Just A Shell je medtem v sodelovanju s Philippom Parrenom kupil pravice za lik iz stripa manga, imenovanega AnnLee. Različni povabljeni umetniki so nato lik uporabili pri ustvarjanju animiranih videov, po več razstavah pa sta Parreno in Hughye pravice pravno prenesla prav na AnnLee in liku omogočila simultano svobodo in smrt. Umetnikovo igrivo delo se tudi sicer pogosto dotika kompleksnih družbenih tematik, kot so utopične želje, privlačnost spektaklov in medijev ter vpliv modernizma na sodobne vrednote.

Leta 2001 je na 49. mednarodnem beneškem bienalu predstavljal Francijo in s paviljonom, imenovanim Le Chateau de Turing, prejel posebno nagrado mednarodne žirije. Huyghe je za to priložnost paviljon spremenil v sodobno zgodbo, v kateri je imel vsak element svoj tempo, a je delo kot celota funkcioniralo, kot bi sledilo glasbeni podlagi. Leto zatem je prejel tudi nagrado Hugo Boss Guggenheimovega muzeja. Njegov film A Journey That Wasn't je bil leta 2006 vključen v program newyorškega bienala Whitney, delo samo pa je sicer pred videopredstavitvijo v muzeju vključevalo tudi ekspedicijo na Antarktiko in performans v newyorškem Central Parku. Huyghe trenutno razstavlja v Kasslu v Nemčiji v okviru Documente 13, ene najpomembnejših razstav sodobne umetnosti v svetu, ki na vsakih pet let predstavi aktualne tendence v sodobni umetnosti, obenem pa predstavlja tudi prostor za nove razstavne koncepte.