"Ne morem biti neiskren, ker bi me to bolelo"

Z Mitjem Okornom smo se srečali med njegovim nedavnim obiskom v Sloveniji. Domov je prišel, ko je na Poljskem padla zadnja klapa celovečernega filma Pisma sv. Nikolaju. Režiser, ki ima med tujimi filmarji več ugleda kot v domači filmski srenji, nam je zaupal, kako vidi filmski svet pri nas, kako je potekalo snemanje poljskega filma, za katerega se bo zelo potrudil, da bo premiero doživel tudi v Sloveniji in kako se znajde v tujini. Kot zapriseženi skejtar, s skejtarskimi filmi je tudi začel, je na intervju v restavracijo Salon 23 v Ljubljani seveda prišel, kako drugače, kot pa s skejtom pod roko. Njegova neposrednost je kar klicala po tikanju, zato sva prekršila novinarska pravila in se dogovorila, da se med intervjujem tikava.

Kako to, da ti je uspelo na Poljskem, medtem ko v Sloveniji nikakor ne moreš posneti svojega drugega celovečerca? Najpomembnejši razlog je, da na Poljskem vlada kapitalizem, v Sloveniji pa žal še vedno komunizem. Na Poljskem želijo služiti denar, za kar potrebujejo sposobne ljudi, ki si želijo delati. V dobrem pomenu besede izkoristijo sposobne ljudi in tako tudi zaslužijo več, medtem ko pri nas najraje ne bi niti videli sposobnih ljudi.

Lahko razložiš s primerom? Komunizem deluje po metodi, da vzameš tistemu, ki ima, in daš tistemu, ki nima. Ministrico Majdo Širca sem vprašal, kdaj bomo naredili film Član, ona pa mi je odvrnila: "Mitja, saj ti se boš znašel. Toliko ljudem, ki se ne znajdejo, moramo še pomagati."

Videointervju:

Na Poljskem, praviš, so drugače naravnani. Poljaki so zelo verni. Vera jim je dala moč, da so se imeli česa oprijeti, ko so se znebili komunizma. Takoj so šli v "hard-core" kapitalizem. Tam sta pomembna dober izdelek in dobra gledanost.

Komu je namenjen film Pisma sv. Nikolaju? Film oglašujejo kot družinsko komedijo, vendar smo dodali malo Okornovega "crazy" humorja, tako da bodo tudi gledalci, ki ne marajo božičnih filmov, v njem našli kaj zase. Bo križanec med filmoma Pravzaprav ljubezen in Magnolija.

Kako to, da so te najeli za ta projekt? Začelo se je, ko so me najeli za serijo 39 in pol, ki je bila zelo uspešna. Ponujali so mi scenarije za razne filme in serije, vendar sem vse zavrnil, ker so bile serije narejene po ameriškem kopitu. Tega nisem hotel delati.

Kaj te je vseeno prepričalo? Serija 39 in pol je izvirna poljska serija. Ko sem videl scenarij, sem jim rekel, da bi sam to naredil stokrat bolje in to so zagrabili. Mislil sem namreč, da sem prišel v tretji svet. Če bi vedel, kako visoko razvita je poljska filmska industrija, tega ne bi nikoli rekel in morda tega posla sploh ne bi dobil. S serijo 39 in pol so zaslužili desetkrat več denarja, kot so ga vložili. Potem so sledile ponudbe. V filmu sem videl potencial, pa sem se vseeno odločil za močno predelavo. Na Poljskem se posname veliko trapastih komercialnih filmov in tudi ta bi lahko bil takšen. Zamenjali smo scenariste, tako da sem angažiral kolega Sama Akino, ki mi je pomagal tudi pri filmu Član. Igralci, ki so z mano delali serijo, niso hoteli niti prebrati scenarija, kar takoj so se odločili za sodelovanje.

Kako je potekalo snemanje? 40 dni je bilo verjetno zelo napornih? Poljaki so popolnoma zmešani, ampak sem bil srečen, ko sem videl, da še kdo rad dela. Zame ni bilo naporno fizično, ampak psihično, ker sem bil odgovoren. Ni tako kot v Sloveniji, kjer dobiš državni denar, tam je denar zaseben. Nekdo, ki je potrdil scenarij in se odločil zame, bo odgovarjal in letel. Jaz pa ne bom več dobil dela. Te odgovornosti v Sloveniji ne nosi nihče.

Ali napetost prenašaš tudi na igralce? Bodo še sodelovali s tabo? Sem zelo nervozen in koleričen. Vedno smo delali nadure, vse sem naredil za vrhunski material, ki ga lahko v montaži uničimo ali pa naredimo "masterpiece". V nekem trenutku me je ekipa sovražila, ker sem jih gonil kot v sužnjelastništvu. S producentko sva komunicirala samo še z besedo na "f". Na koncu pa mi je rekla: "Mitja, šel si mi na živce, še zdaj te ne morem videti, vendar je bolje, da sem imela tebe, ker si se cele dneve boril za film, kot nekoga, ki bi mu bilo vseeno in se ne bi prepiral za film."

S poljsko producentko te je v Cannesu seznanil ameriški scenarist in režiser Sam Akina. Kako se je zgodilo to prijateljstvo? Za mlade je to zelo pomembno: vsako leto sem obiskoval festivale ter delil vizitke in predstavitvene zgoščenke. V nekaj letih sem jih razdelil okrog tisoč, kar je ogromno. Pred leti sem hodil po Cannesu, kjer sem zaslišal Samovo divje pripovedovanje in se mu kar predstavil, češ da morava biti prijatelja. Sam ima punco, ki je še večji "network manijak" kot jaz, ona je spoznala producentko Justino, s katero smo šli na večerjo. Leto pozneje me je Justina povabila na Poljsko.

Trenutno si na krajšem obisku v Sloveniji. Boš v teh dneh kaj naredil za svoj drugi celovečerec Član? Član je že popolnoma pripravljen, vendar se na razpise ne prijavljamo več. V slovenskih filmskih krogih se govori, da mi niti mrtvemu ne dajo denarja, ker sem jih malo popljuval. Na položaje morajo priti drugi ljudje, da bomo dobil denar.

Kakšen bi bil proračun filma Član? Odvisno. Če bi delali po evropsko, kot se spodobi, bi bil pet milijonov evrov. Če bi delali tako, da bi vsi "švicali" kot na trgatvi, bi ga lahko naredili tudi za tri milijone. Vse, kar sem hotel od države, je, da mi dajo toliko, kot dajo drugim filmom, torej od 900 tisoč do milijon evrov. Na žalost so takrat, ko so zavrnili film Član, financirali film Piran-Pirano, čeprav smo vsi vedeli, da bo "sranje". In je tudi bil, kritiki so ga raztrgali, nihče ga ni šel gledat, pa vendar ni nihče odgovoren za to. Za enako vsoto denarja bi lahko posneli svetovni film z vrhunskimi balkanskimi igralci. Bila bi komercialna uspešnica. Vendar je žal pomembno, kdo je producent in kdo je njegov prijatelj, torej Franci Zajc, Majda Širca, Stojan Pelko.

Ne varčuješ s kritikami in iskrenostjo. Kako se ti zdi, da so ravno zato denarnice zaprte? Ko ti leto dni lažejo v obraz: "Mitja, ti si tako fajn, mi verjamemo vate, Član bo narejen", ko imaš več točk kot Piran-Pirano in ta film vseeno dobi denar, pa ti še vedno ne povedo, da nisi dobil denarja, Piran-Pirano pa že snemajo in rečejo samo, da je denarja zmanjkalo, da ti bodo dali malo za razvoj, pa spet telefoni obmolknejo ... Takrat vidim, da tega denarja nikoli ne bom dobil. Zakaj bi utihnil, saj me bo to bolelo, ker sem že vse življenje iskren. Povem, kar mislim, morda je to narobe, vendar jaz se potem počutim bolje. Če bi bili v Sloveniji vsi taki, potem ne bi bili tako v riti.

Rekel si, da se boš ustrelil, če bo film na koncu polomija. Kaj boš v resnici naredil? Rekel sem tudi, da podpišem, da na koncu vrnem denar. Pričakujem, da bo imel film najmanj sto tisoč gledalcev, mogoče še več, in da bo uspešen na najmanj treh največjih svetovnih festivalih, ali pa da ga bodo prodali v več držav. Sicer vrnem denar. Povej mi enega slovenskega režiserja, ki je to pripravljen podpisati. Razmišljam, da bi prevzel poljsko državljanstvo, ker bi producenti, kot so mi povedali, lažje dobili denar za Člana. To bi bil potem poljski film s poljskim režiserjem, le dogajal bi se v Sloveniji.

Kakšna je zgodba filma? Film je najprej temeljil na življenjski zgodbi pevca Saša Dragaša - Vrtnarja. Zdaj smo vzeli samo okvir zgodbe. Govori o priseljencu, ki ga pretepajo, in tako kot vsi drugi avtsajderji pristane v kick boks klubu, kjer starejši gangsterji rekrutirajo mlajše. Naš glavni junak je talentiran glasbenik, ki ne more razvijati talenta, kar ga ubija in postane razdvojen med kriminalom in umetnostjo.

V časniku Screen Daily so tvoje delo primerjali s Trainspottingom Dannyja Boyla. To je res velik poklon! Ne Screen Daily, ampak Duncan Kenworthy, ki ne razmetava z besedami. Spoprijateljili smo se, prebral je scenarij za Člana in pogledal Tu pa tam ter rekel, da je tako začel tudi Danny Boyle. On mi odpira vrata. Povabil me je na snemanje filma The Eagle, seznanil me je s producentom Harryja Potterja. Vsi čakajo moj naslednji film, škoda, da to ne bo Član, ker bi prišli na premiero. Tako bodo prišli na premiero filma Pisma sv. Nikolaju in bo od njihovega obiska največ imela Poljska.

Če bi imel moč ustvariti svojo idealno ustvarjalno deželo, nekakšno deželo Nije, kaj bi vzel s Poljske in kaj iz Slovenije? V Sloveniji so poceni lokacije, ker ni toliko filmske produkcije, pa tudi vse je na dosegu roke – morje, sneg, druge države. S Poljske bi vzel vse drugo in igralce.