Miroslav Cukovic: Grafika je ideja, ne samo odtis na papirju

S samostojno razstavo v MGLC-ju ste v našem umetniškem prostoru debitirali. Kaj vam pomeni predstaviti svoje delo in sebe ob tako velikem umetniku, kot je William S. Burroughs? Zagotovo je to čast in dober začetek za mojo kariero. Še posebno si štejem v čast, da je moja prva samostojna razstava v Sloveniji postavljena vzporedno in v dialogu z razstavo Burroughsom. William S. Burroughs je veliko ime in ob njegovem delu bi se lahko zadušilo moje delo. Vsak predmet ima svoj odsev, odraz, odtis. Pri meni je grafika prisotna bolj kot razmišljanje v prostoru, ne toliko materialno in procesualno.

Se vam zdi, da je tega razmišljanja v današnjem likovnem prostoru dovolj ali pa o grafiki še vedno prevečkrat razmišljamo v povezavi z matrico, prek katere je odtisnjena barva? Grafika je po mojem mnenju še vedno odvisna od ateljeja, kemičnega procesa, preše, matrice in papirja. Te fizične sestavine so zelo primarne, prisotne in nekako alkimične v svoji zgodovini medija. A sam sem se moral znajti zaradi prostorskih razlogov, ker ne morem imeti preše in prostora, kjer bi lahko delal s kemičnimi pripomočki, ne nazadnje sem tudi zaradi finančnega razloga prisiljen razmišljati v drugo smer grafike z namenom, da bi prišel do iste ideje.

In kaj je ta ideja? Najti način, da z navadnimi materiali lahko naredim to, kar hočem, brez formalnega, že potrjenega grafičnega procesa. Ta proces grafika obremenjuje z izdelavo matrice, namakanjem papirja, nastavitvami pritiska na preši. Idejo grafike iščem s prostorom, kjer osvobojeno tiskam. Sam tiskam v kuhinji, na hodniku ali v dnevni sobi. V teh prostorih se mešajo vloge moža, očeta, prijatelja, kar prilagajam z vlogo umetnika. Vse te vloge se ves čas mešajo in dopolnjujejo med seboj. Kot priprava jedi. Grafiko primerjam s kuhanjem, mariniranjem mesa, pripravo, vse do kuhane hrane na krožniku. Ta priložnost ustvarjati brez ateljeja mi je po svoje všeč in je v moji produkciji, tako mislim, dobronamerna.

Na vaš umetniški razvoj je vplivala tudi geografska in nacionalna različnost. Prišli ste iz Bosne in Hercegovine v Srbijo, se nato preselili še v Združene države Amerike. Kakšen vpliv je ta kulturna in geografska raznolikost imela na vaše delo in misel? Ta sprememba prostorov, kjer sem živel in ustvarjal ter se izobraževal, je pustila v meni svoj pečat. Tranzicija je na primer vplivala na mojo spremembo imena. Priimek Čuković se je v ZDA spremenil v Cukovic, potem pa so nastale variacije, kot so Kukovik, Cuckovic, Kukovich itn. Zvočnost imena je bila odvisna od geografije izgovarjanja. Z menjavo držav in prebivališč se spreminja tudi ime, kar se je prevajalo na moj značaj, osebnost. Pomeni imena so se v različnih geografskih prostorih izgovarjali in spreminjali.

Torej po vašem mnenju ime nima takšnega pomena kot knjiga Janezov Janš, Ime je ready-made? Ne, odvisno je od tega, kje si. Nekateri tvoje ime lahko vidijo petdesetkrat in imajo svojo percepcijo, kako ga bodo izgovorili in zapisali. Če bo Janez Janša v Indiji, bo tam v njihovih očeh nekaj drugega kot v Sloveniji. To je vplivalo tudi na razmišljanje o mojem delu. Večkulturnost pa se ne nazadnje kaže tudi v raznolikosti razstave v MGLC-ju.

Vrniva se še h Kartografiji medprostora. Kakšno karto mislite, da ste predstavili javnosti? Podnaslov razstave je kruh in z njim sem želel metaforično predstaviti svoje delo. Mislim, da smo dovolj imeli iger, zdaj pa potrebujemo kruh. Z njim sem želel predstaviti umetnika v današnji družbi, ki uporablja kruh kot sestavino za razmišljanje in ustvarjanje, hkrati pa so med nami ljudje, ki nimajo kruha. Sam sem ga zavrgel zavoljo umetnosti, nekdo pa bi bil z njim lahko sit. Kruh v mojem primeru je vrnitev k primarnemu. Dovolj je, da je samo kruh, da je hodnik, ki predstavlja tranzicijski medprostor, ko se srečuješ z gosti in se z njimi poslavljaš. Kruh v mojem primeru je tudi osebni konflikt zunanjega in notranjega. Moja prva razstava v Sloveniji je pravzaprav konflikt mojega delovanja zunaj akademskega prostora in hkrati razstavljanja znotraj akademskega institucionalnega prostora.

Pa vendar ste bili del akademske sfere v ZDA, kjer ste bili zaposleni v Detroitskem muzeju. Res je. Delal sem v petem največjem muzeju v Združenih državah Amerike. V muzeju sem pripravljal in uokvirjal grafike za razstave. Moram reči, da sem prvih šest mesecev samo razmišljal o tem, kako bi uničil vse grafike v muzeju. Večinoma sem delal popoldne, do pol devetih zvečer, in grafični predali, v katerih je bilo več kot 20.000 grafik, so se mi zdeli kot zelo težko pokopališče. Konfliktno notranje razmišljanje me je ves čas preizpraševalo, zakaj te grafike niso dostopne več ljudem, koliko ljudi oziroma teh avtorjev je že umrlo, dela tam so shranjena in zdi se, kot da jih ni. A sčasoma sem spoznal, da je delo institucije, ki hrani, arhivira in shranjuje dediščino grafike, zelo pomembno.

Kakšen je bil občutek srečati in v rokah držati grafične izvirnike Goye, Picassa, Rembrandta? Občutek je nepozaben. Predvsem ko imaš na mizi pred seboj pet Rembrandtovih grafik z isto podobo in lahko na odtisih iščeš spremembe, napake in odstopanja. S primerjavo sem videl, kateri odtis iz iste matrice je boljši, kateri odtis bolje ohranjen.

In kako to ekskluzivnost, ki ste jo imeli v ZDA, nadomeščate zdaj z življenjem v Mariboru? Tega ne morem primerjati, niti nadoknaditi. To danes nadomeščam z lastno produkcijo. Recimo uokvirjanje lastnega dela me velikokrat poveže, spomni in vrne nazaj k delu v muzeju, kjer sem delal dve leti. Zelo težko je nadomestiti vse to, kar sem imel v Detroitu.

Kakšno umetniško življenje bi živeli, če bi ostali v ZDA? Za preživetje bi bilo lažje, če bi ostal v ZDA, seveda če bi ob tem ostal še samski in brez družine. Ampak človek se mora vedno vprašati, kaj si želi v življenju in od njega. Obstaja čas, ko se preprosto moraš odločiti. Ali boš umetnik in šel do konca ali se boš v kompenzacijah potiskal počasi proti končnemu cilju. Umetnost bo vedno prisotna, nekatere osebe pa pridejo in gredo, zato sem se odločil s svojo zdajšnjo ženo ustvariti skupno življenje v Sloveniji.

Balkan ste zapustili pred Natovimi napadi na Beograd. Kako je bilo opazovati Balkan iz ZDA? Družbenemu spominu sem poklonil temo svojega diplomskega dela. V njem sem poudaril uničevanje pravoslavnih cerkva na Kosovu, kjer je bila v ospredju vojna uničevanja kulturnih spomenikov. Ta živalska politika mi je zagotovo udarila v glavo in me primorala, da sem obravnaval to temo, ker mi seveda ni bilo vseeno za svojo državo.

Vsebina je v vašem delu zelo pomena. Vedno je v ospredju, pred formo, kajne? Zagotovo. Vsebina in koncept sta vedno pred formo in se šele pozneje, v procesu dela in razvijanja vsebine, formalizirata v predmetnem svetu, kjer umetnostno delo z umestitvijo v prostor zaživi svoje lastno življenje.

In kakšno življenje trenutno živi vaša produkcija zunaj institucionaliziranega oziroma razstavnega prostora? Trenutno je v tranziciji. Razmišljanje in ideje obstajajo, a ponavadi se tiste ideje zunaj institucije marinirajo tudi po več let. Najprej pride ideja, potem čakam na priložnosti, da bi se zgodile nove stvari oziroma prostorske spremembe v bivanjskem ter razstavnem prostoru. Umetnostno delo je tisto, kar ostane za nami. Je kot kruh, ki ga moraš imeti za kosilo, hkrati pa moram tudi ustvarjati, kar je duhovna hrana mojega življenja. V tej primerjavi hranljivosti moram ustvarjati, četudi nimam ateljeja, a v tem tranzicijskem času je morda tako celo boljše. To je način preživetja in že druga tema pogovora, mogoče naslednje razstave.