Ljubeče opazovanje v mestu L

Liverpool prekriva 242 nadzornih kamer, razporejene so po središču mesta, dogajanje ujeto v posnetke pa v kontrolni postaji nadzornik in šest operaterjev 24 ur na dan spremlja na videosteni s 60 zasloni. Nadzorni sistem City Watch CCTV sta mestna policija in mestni svet namestila leta 2004, z njim pa posameznike in posameznice v javnem prostoru prepustila še dodatnemu neusmiljenemu očesu kontrole.

Zainteresiranim osebam CCTV posnetke ponuja v pogled, kar lahko storijo v 31 dneh, toliko časa, kolikor jih hranijo, pod pogojem, da izpolnijo obrazec, v katerem oseba opiše, kdo je, kje je bila in kaj je počela, priloži fotografijo in plača deset funtov. Gradivo, ki ga prosilec posnetka želi, arhivirajo v omarici z dokazi in tam hranijo vsaj sedem let. Posnetke, ki jih obravnava sodstvo, pa shranjujejo v digitalni arhivski enoti forenzičnega oddelka policije. Tam ostanejo za vedno.

Zavedanje o obstoju City Watcha pa je bilo izhodišče za projekt ameriške umetnice Jill Magid, ki je pod naslovom Omarica z dokazi nastal leta 2004, z njim pa se predstavlja v ljubljanski Aksiomi.

Intimna izkušnja sistema nadzora Jill Magid se v svojem delu ukvarja z raziskovanjem razmerji med sistemi nadzorovanja in vojarizma, odnosom med kontrolo in željo. V projektu Omarica z dokazi tako resničnost prepleteno z orodji nadzora sprevrača, saj tega pooseblja in intimizira. V polje avtoritativnega, birokratskega in nadzornega, ki zasebnemu v javnem še dodatno krči poti gibanja, je umetnica ovila v zgodbo o intimnem, osebnem, odnosnostnem. V pripoved o ljubezni in zapeljevanju kot možnostih za spoznavanje.

Umetnica pravi, da v neosebnih strukturah, kot so na primer tehnologije za nadzorovanje, išče intimne odnose. Sistemi, ki jih obravnava, policija, tajna služba ali nadzorne kamere, delujejo z distance in brišejo posameznika. Ravno v tem pa Magid išče prostore za možnosti intime, poosebljanja razmerij nadzora in vzpostavljanja zaupanja med opazovanim in opazovalcem. Z orodji približevanja tako v brezosebnem ustvarja osebno, išče nežnost in pozornost uperja v to, kar naj bi ostalo nevidno in neranljivo. Opazovano in ozaveščeno pa tako postane tisto, kar sicer opazuje. Sistem nadzora Magid polaga v posameznikovo naročje, z njegovimi izvajalci pa ustvarja odnos, ki ne temelji več samo na igri družbenih vlog, temveč izvira iz posameznikovih neposrednih stikov, ki sčasoma začnejo družbeno lomiti z osebnim.

Umetnica je ob zavedanju neprestanega pogleda liverpoolskega videonadzornega sistema uporabila zakonske možnosti, ki omogočajo "vpogled pogleda". V letu 2004 je namreč 31 dni dan za dnem pošiljala prošnjo za shranjevanje njenih posnetkov v omarici za dokaze, kjer so morali ostati sedem let. Ob plačanih desetih funtih se je izpolnjevanja obrazca umetnica lotila drugače. Trdo policijsko-birokratsko formo je Magid prekrila z nežnostjo, osebno izpovedjo, zapeljevanjem in ljubeznijo, saj je zahtevke pošiljala v obliki ljubezenskih pisem in dnevniških zapiskov. Te je shranila in natisnila v knjižici z naslovom One Cycle of Memory in the City of L.

Za svoj prepoznavni znak si je umetnica nadela rdeči plašč, s katerim se je pojavila v vseh posnetkih videonadzora, skupaj trajajočih 12 ur, 33 minut in 33 sekund. Med agenti CCTV in Jill se je sčasoma razvil odnos, tega izpričuje tudi video z naslovom Trust. V njem vidimo Jill v rdečem plašču, ki jo z zaprtimi očmi po mestu na podlagi spremljanja kamere vodi operater City Watcha.

Video kaže odnos med Jill in operaterjem, ki temelji in mora temeljiti na zaupanju, če želi "slepa" umetnica varno prehoditi pot. Odnos med udeleženima priča o naklonjenosti in neformalnosti. Oči kamere v tem primeru tako niso več trdi pogled sistema, temveč Veliki brat postane "prijateljski, zaupanja vreden" in ne tisti, ki je v službi nadzora, temveč naklonjen posamezniku. Raje kot kontrolira jo usmerja, predana sta drug drugemu. Pri čemer Magid ta odnos opisuje kot "erotičen dogovor". "Sistem me opazuje skozi kamero in mi skozi majhen mikrofon, pritrjen v mojem ušesu, govori, kam naj grem. Oko kamere je v tem primeru namesto mojih lastnih oči." Osebno oko kamere Nadzorne tehnologije se je umetnica torej lotila neposredno, osebno in zapeljivo. Tako kot je sama svojo pot prilagodila nameščenim kameram, tako so tudi operaterji CCTV postali pozorni nanjo in se tako odzvali na njeno prošnjo naj jo v posnetkih izsledijo in ji sledijo. Jill je tako vedela, da jo kamere spremljajo in snemajo; tako kot so tudi izvajalci videosistema vedeli, da se bo Jill prej ali slej pojavila. Drug drugega so imeli v mislih in bili medsebojno pozorni na prisotnost tako prvega kot drugega. Na podlagi tega so razvijali svojevrstno komunikacijo in ravno skozi orodja, ki sicer zmanjšujejo prostore zasebnega in osebnega, zgradili ravni takšen odnos.

Vsiljiva in nasilna nadzorna tehnologija je skozi umetničino gesto nežnosti in zapeljevanja postala "priljudna", dostopna in ranljiva, saj se je v njo vpletlo medčloveško. Liverpool pa je tako postalo ne samo mesto prepredeno z nadzornimi kamerami, temveč je v njem nastal kraj spomina in mesto L.