Jure Godler: Iščemo novice, ki dovoljujejo opis z analogijami

Danes boste slovenskemu televizijskemu občinstvu predstavili nov koncept oddaje, ki aktualne novice predstavlja na satiričen način. Koliko ljudi sodeluje pri nastajanju vsebin? Oddaje seveda ne delam sam. Pet nas je, ki pišemo besedila, smo pa vedno veseli tudi, če nam kdo iz hiše, denimo novinarji, prinesejo kakšne nove, zanimive ideje, ki jih potem sami razvijamo in pilimo naprej, da so zanimive tudi za gledalce.

Bomo med oddajo videli tudi kakšen vložek, kjer boste izkoristili svoje izkušnje z imitacijo? Imitacij se bom lotil, če bo to potrebno. Pri snovanju oddaje iščemo novice, ki dovoljujejo opis z analogijami. Če torej znotraj tega pride do potrebe, da nekoga oponašam, potem bom pač nekoga oponašal.

Od kod ideja po oddaji tega formata? Satira, ki jo delamo v tej oddaji, se zgleduje po ameriških šovih, kot so The Daily show, The Colbert Report in Last Week Tonight, ker gre zelo konkretno na novice, ki jih želimo nato z analogijami prikazati na duhovit, satiričen način, jih pokomentirati in imeti do njih kritičen odnos.

Američani so pri oddajah tega žanra zelo zanašajo tudi na internet in tam objavljajo nekatere ekskluzivne komentarje. Se boste podobnega lotili tudi sami? Tudi mi imamo v načrtu uporabo družabnega omrežja YouTube in pripravo krajših videoposnetkov, ki bodo tam objavljeni ekskluzivno. Trudimo se namreč, da smo čim bolj prisotni na vseh pomembnejših družabnih omrežjih in komuniciramo z gledalci.

Kako pa na satiro gledajo ljudje, ki se v njej znajdejo? V svoji karieri sem od leta 2004 do 2009 sodeloval pri nastajanju radijske oddaje Radio Gaga, kjer so se politiki na naše imitacije že tako navadili, da so se nehali ukvarjati z nami. Mislim, da je imel Sašo Hribar le enkrat ali dvakrat v življenju primer, ko ga je zaradi teh imitacij nekdo tožil.

Kakšen bo odziv na našo oddajo s strani politike, pa ne vem. Mi nismo žaljivi, le poročamo, gledalci pa si na koncu o novici ustvarijo lastno mnenje. Naš namen ni poosebljanje in javno žaljenje nekoga, to bi bila namreč najprimitivnejša oblika izzivanja smeha, česar pa ne želimo.

Tokrat se prvič lotevate projekta, kjer ste v igri samo vi in kamera. Kako se počutite v tem formatu? Res je. Pred tem smo snemali predvsem skeče, filme, komične oddaje, to pa je nek nov format, v katerem pa se počutim zelo domače. Seveda mi predstavlja nekaj povsem novega, a sem se z njim zelo hitro ujel.

V studiu pa niste popolnoma sami. Oddajo spremlja tudi občinstvo. Ima kakšno posebno nalogo? Naši ameriški kolegi so že zelo dolgo nazaj ugotovili, da tip take oddaje najbolje funkcionira s smehom, da je bolj atraktiven, če so med snemanjem v živo prisotni tudi gledalci. Navsezadnje imamo v tej oddaji dovoljenje delati nekaj, kar tisti pravi informativni program ne more, in to je komentirati, če pa nekaj komentiraš, je pa pri tem fino imeti tudi odziv.

Studio, v katerem snemate, je navsezadnje večji, kot bomo gledalci videli s pomočjo kamere. Načrtujete tudi poznejšo razširitev koncepta oddaje? Na to vprašanje lahko najbolje odgovorim tako, kot to počno televizijski novinarji v svojih raportih, ko svoj prispevek končajo s stavkom: kaj več pa bo pokazal čas. (Smeh)