"Italijani imajo Borisa Pahorja zelo radi"

"Nacizmu je uspelo biti tudi kontraproduktiven," pravi Battoclettijeva. "Ustvaril je vrsto 'nadljudi', ki nimajo nadnaravnih moči. Gre za ljudi, ki so preživeli koncentracijska taborišča." In eden od njih je tudi pisatelj Boris Pahor.

Knjiga, ki je pred dobrim letom izšla pri ugledni italijanski založbi Rizzoli, je razdeljena na deset poglavij, ta so urejena vsebinsko in kronološko, ob koncu knjige pa najdemo dodatek – dve poglavji, v katerih avtorica pisatelja predstavi italijanski publiki in zapiše osebna doživetja ob srečanju z njim.

"Tu mi gre na smeh," je na eni od predstavitev povedal Pahor, "saj v zadnjem poglavju napiše, da na začetku nisem bil ravno prijazen z njo. To je resnica, saj sem jo moral čakati. Jaz nikogar ne čakam. In zato je res, da sem bil na začetku neprijazen. Malo sem bil tudi jezen, ker sem vedel, da je bila prej pri Magrisu."

Kot je pred časom povedal, je avtobiografija razširitev knjige Tre volte no (Trikrat ne), le da je tokrat spregovoril tudi o zasebnem življenju in ljubezni. V italijanski založbi Rizzoli, ki je knjigo izdala, so zapisali, da gre za spomine "ščurka" – tako je fašistična Italija imenovala Slovence, "nikogaršnji otroci" so jim pravili. To so spomini fanta, ki je bil oropan svoje kulture.

Na vprašanje, kako Pahorja doživljajo v Italiji, avtorica pove, da predvsem kot človeka, ki je preživel koncentracijsko taborišče in dočakal visoko starost. "Širši javnosti je postal znan leta 2008, kmalu po tistem, ko je nastopil v popularni TV-oddaji na televizijski mreži RAI z naslovom Che tempo che fa?, ki jo vodi Fabio Fazio. Ko nastopa v televizijskih oddajah, gledalce njegova pripoved gane. Zaradi narave svojega dela sem v stalnem stiku s precejšnjim delom italijanske literarne inteligence in ta ga ceni predvsem zaradi knjige Nekropola, njegov preostali literarni opus je precej neznan. A ga imajo kljub temu za velikana. Paolo Mieli, direktor RCS Libri, je prišel na predstavitev najine knjige v Milano in rekel, da si ta človek zasluži Nobelovo nagrado. Pa ne samo zaradi svoje književnosti, temveč zaradi njene družbene vrednosti. Zaradi naboja bojevitosti, ki ga nosi v sebi."

Dodala je tudi, da Italijani poznajo predvsem njegovo delo Nekropola, preostala dela pa precej manj. V Italiji je visoko spoštovana osebnost. A predvsem osebnost, šele nato literat. "Navadni ljudje ob srečanju z njim navadno sprašujejo o neprijetno slovensko-italijanski zgodovini, o tem, kar je fašizem storil Slovencem," pove Cristina. Po njenem mnenju njegova beseda pri naših sosedih šteje več kot pa v Sloveniji: "Predvsem zato, ker gre za mlado državo in mlajše generacije zrejo v prihodnost: pravzaprav imam velikokrat občutek, da jih polpretekla krvava zgodovina ne zanima preveč. In mogoče je celo prav, da je tako."

Na koncu še doda, da ga imajo Italijani tako radi kot Prima Levija, četudi ne poznajo njegovih knjig – razen Nekropole, seveda. "Ob stoletnici rojstva so se mediji kar pulili zanj: La Repubblica je z njim opravila velik intervju, kulturna priloga Il Sole 24 Ore mu je posvetila naslovnico, Corriere della Sera več daljših besedil … Kako tudi ne, govorimo o enem od največjih pisateljev 20. stoletja, ki premore jezik, ki danes izumira – v Italiji danes pisatelji mlajše generacije pišejo v hitrem, filmskem jeziku. Tista prava, lepa literatura z bogatim jezikom je drugotnega pomena," sklene avtorica.