Eros in Tanatos Mirsada Begića

Po Freudu imamo vsi ljudje življenjski nagon Erosa. Smrtni nagon nas sili, da se vključujemo tudi v tvegane in samouničujoče situacije. V njih iščemo potešitev adrenalina, nasilja, tveganja in tudi užitke. Del vizualnega užitka nam trenutno na ogled z ambientalno postavitvijo na Ljubljanskem gradu ponuja kipar Mirsad Begić, ki je o delu povedal, da je v zelo zahtevnih razstavnih prostorih Ljubljanskega gradu zgradil zgodbo Erosa in Tanatosa. In ne zgodbo smrti, ampak zgodbo življenja.

Begičevo kiparstvo se je že po končanem študiju na ljubljanski akademiji osredotočilo na raziskovanje osame, vživetja v umetnino, potenciranje čutnega spoja in identitete. Njegov medij je prostor in v njem lahko z gradnjo ustvarja arhetipska okolja, ki so kot votline, maternice njegovega raziskovanja, kiparskega znanja, življenjskih spoznanj, epoh človeške eksistence. Preprosti materiali zemeljskih barv, juta, preja, konopljina vrv, les in črn pigment nas nagovarjajo tudi v tej postavitvi. V stolpu je horizontalna kompozicija, ki spominja na grobišče in se dopolnjuje s stenskimi skulpturami, ki v vertikalah in diagonalah ponazarjajo živost in dinamičnost življenja. Kipar je odlično izkoristil presevajočo svetlobo skozi okenske niše, na katere je vpel svoja dela. Atmosfera v prostoru je mešanica spokojnosti, ekspresije, divjosti, smrti in življenja.

Izkušnja njegove abstraktne umetnosti se močno povezuje z njegovo individualno izkušnjo. Prek njegovih kiparskih stvaritev sledimo pripovedi o močni domišljiji in svojevrstnem individualističnem ter slogovnem avtorskem rokopisu. Ob delih nam predstavlja svoje sanje, vizije in želje ter zanimanja. Andrej Medved Begićevo postavitev ocenjuje kot pravo arheologijo. Najdbo in iznajdbo, dokončnost neke forme, ki spremlja in spreminja naše bivanje v tuzemstvu prehoda v onostranstvo. O onostranstvu in prehodu je Begič s študijo egipčanske Knjige mrtvih ustvaril odlična dela, ki transcendentno pripoved gradijo izrazito fizično in telesno, še več, v svoja dela vključuje tudi telo obiskovalca in gledalca. Nenadoma postanemo tudi sami del njegove izpovedi, kar njegov mitološki svet dopolnjuje z realnim svetom vsakdanjika.

Mirsad Begić v svojem nefiguralnem kiparstvu ves čas upodablja domovanja mrtvih. Vsak kompozicijski element, ki gradi vsebinsko in formalno gmoto, ima pomen. Ribiška mreža je na primer v Knjigi mrtvih oznaka za očiščenje vseh spon tuzemskega življenja. Ob nenehnem prehajanju med onostranstvom in tostranstvom so umetniku izjemno pomembni čas, potovanje in pot. In kot je sam danes dodal: "Naše oko koplje po rudniku in nabira material. Materializirati je treba čas, smisel in misel je treba v času materializirati, s tem očesom ustvarjam."

V fotogaleriji vam ponujamo na ogled kiparja na delu.