Vulkanski turizem

Vulkanski turizem je primeren le za ekstremiste, ki so dovolj vzdržljivi, neustrašni, željni tveganja, predvsem pa si lahko privoščijo to vrsto turizma. Začelo se je v Demokratični republiki Kongo, kjer sta ameriška vulkanologa posnela čudovite fotografije delujočega vulkana Nyirangongo, kar je navdušilo nekega milijonarja k razvoju nove vrste turizma. Za tovrstno avanturo je potrebno odšteti nekaj tisoč evrov.

Po lanskoletnem izbruhu islandskega vulkana Eyjafjallajökull je tovrstni turizem dobil nov zagon. Tisti najbolj pogumni si želijo približati vulkanu, vstopiti vanj, si ogledati izbruh v živo, slišati bobnenje, spet drugi vulkan opazujejo s spoštljive razdalje, ali pa si pridejo ogledat razdejanje, ki ga je vulkan pustil za seboj.

Na prvem mestu želja "vulkanskih turistov" je Mount Mayon na Filipinih, ki je eden najbolj aktivnih ter tudi najlepših vulkanov.

Ognjenik Mount Rainer v zvezni državi Washington v ZDA vsakih 500 do tisoč let postane izjemno dejaven in ker je od zadnjega izbruha minilo že več kot 500 let, je tarča turistov. Prekrit je s snegom in ledom.

Tarča turistov je tudi Etna, največji ognjenik v Evropi. Leži na vzhodni obali Sicilije in je zaradi izbruhov, ki si sledijo vsakih nekaj let, med turisti zelo priljubljen.

Indonezija raj za "vulkanske turiste"

Priljubljen je tudi Krakatao, vulkan, ki leži v Sundskem prelivu med Sumatro in Javo v Indoneziji, in velja za enega najaktivnejših vulkanov. V Indoneziji si lahko turisti ogledajo še Merapi, Papandayan, Semeru in Kaweh Ijen.

Med 1500 aktivnimi vulkani po svetu, so se na lestvici top destinacij "vulkanskih turistov" znašli še italijanska Stromboli in Vezuv, Kilauea in Mauna Loa na Havajih, mehiški Colima, El Chichon in Popocatepet, ognjenik Arenal na Kostariki, Kilimandžaro v Tanzaniji, Kamčatka v Rusiji ter seveda islandski Eyjafjallajökull.