Matera: kamnito mesto, kjer je zapovedana dobra glasba

"Julija imamo tudi čez 40 stopinj Celzija. Avgusta? Avgusta je pa Afrika!" je svoj domači kraj opisal Nando, s katerim smo se ob srkanju lokalnega vina zapletli v pogovor. In čeprav bi Materi na prvi pogled zlahka prisodili, da leži v Afriki, je pravzaprav v Bazilikati, najredkeje poseljeni italijanski deželi, ki bi jo umestili nekako na podplat škornja, med Apulijo na peti in Kalabrijo na prstih.

Življenje v votlinah

Na prvi pogled je mesto kot mnogo drugih južnoitalijanskih krajev – kaotično in rahlo neugledno. A to je le njegov novejši del. Povsem druga zgodba pa je stari del mesta, ki se razteza po pobočju globokega kanjona in po planoti nad njim. Sassi di Matera − sassi v italijanščini pomeni kamenje – se je razvil iz prazgodovinskih naselbin oziroma votlin, v katerih so ljudje prebivali že v paleolitiku. In od takrat pa vse do sredine 20. stoletja so apnenčaste stene prebivalcem Matere predstavljale glavno zavetje. Votlinam so skozi stoletja dodajali kamnite zidove, a zgradbe so še vedno povsem zlite s skalami in so neverjetna simbioza človeka in kamna.

Filmsko prizorišče za Mela Gibsona

V 50. letih prejšnjega stoletja so italijanske oblasti prebivalstvo Sassija bolj ali manj prisilno preselile v novi del Matere, stari del pa je obveljal za nekakšno favelo oziroma območje največje revščine. To je tudi bil, saj so bili pogoji za bivanje v takratnih kamnitih domovanjih izredno slabi. Pomemben mejnik v zgodovini Matere je bilo leto 1993, ko je Unesco staro mestno jedro vpisal na seznam kulturne in naravne dediščine, k njegovi prepoznavnosti pa je med drugim pripomogel tudi Mel Gibson, ki je tam snemal svoj Kristusov pasijon. In ni bil edini filmar, ki ga je Sassi prevzel – tam so snemali tudi številni italijanski režiserji, velika imena, kot sta Roberto Rossellini in Pier Paolo Pasolini.

V zadnjih desetletjih so oblasti začele stari del mesta spet oživljati in obnavljati in zdaj je Matera (zmerno) cvetoč turistični kraj. Prenočišč ne manjka, saj so mnoga kamnita bivališča v Sassiju preurejena v hotele. Izjemno preurejena, pravzaprav so nekateri v votlinah uredili celo podzemne bazene. Podobno je z gostinskimi lokali, ki so v glavnem pred kratkim obnovljeni, večina pa jih je prav tako obdržala izvirne apnenčaste stene.

Meso, gobe in kruh

In ko smo že pri gostilnah … "Naša tradicionalna kulinarika ne pozna rib," je mesojedce razveselil hotelski receptor. Res je tako, na jedilnih listih je (ob zelo sprejemljivih cenah) veliko mesa, tudi divjačine, zelenjave v olju in gob, najpomembnejši pa je v teh krajih kruh, ki je izjemen in ne nastopa le kot spremljevalec obeda, ampak ga vključijo v skoraj vsako jed. Če ne drugega, testenine potresejo z drobtinami.

Kandidati za Evropsko prestolnico kulture

Kljub neverjetnim razgledom, simpatičnim prebivalcem in dobri hrani se Matera še vedno izgubi med vsemi bolj razvpitimi kraji, ki jih turisti med italijanskimi destinacijami postavljajo na prvo mesto. Morda se bo to spremenilo, če jim bo uspelo s kandidaturo za Evropsko prestolnico kulture leta 2019, sicer pa se lokalno prebivalstvo ne obremenjuje preveč z dejstvom, da ostajajo v senci Rima, Toskane ali Sicilije.

"Nočemo množičnega turizma"

"Nočemo biti kot Benetke ali Rimini, nočemo množičnega turizma. Želimo si ljudi, ki cenijo kulturo, dobro hrano in dobro glasbo," je ob cigareti nadaljeval Nando, občasni igralec, sicer pa lastnik enega od simpatičnih lokalov, posutih po kamnitem mestu. V njem ob koncih tedna prireja večere z živo glasbo, "a brez priredb. Tukaj lahko igrajo le skupine, ki pišejo svoje pesmi". In tudi sicer se zdi, da je v tem kraju dobra glasba zapoved.

V lokalih ni nobenih instant poskočnic, ampak valovijo soul, funk in jazz, iz glasbenega konservatorija, ki domuje v Materi, pa se po zavitih ulicah od jutra do večera sliši vse od trobente in šolanih glasov do celotnega orkestra. Ozračje, ki skupaj s pogledom na v kamen vklenjena bivališča pričara občutek, da nisi ne v Italiji ne v Afriki, še na Zemlji ne.