Torek, 15. 2. 2022, 7.00
2 leti, 9 mesecev
Psihoanalitično neustrašni Vodeb
Roman Vodeb, dvojni magister (sociologije kulture in kinezioloških znanosti), se je v zadnjih letih uveljavil predvsem kot kritični mislec in tudi kot politični komentator v oddaji Faktor na TV3 (tudi v Požarjevi Uri moči na Planet TV in v Pirkovičevi oddaji Odkrito na RTV SLO). Malokdo pa ve, da je Vodeb – ob pestri gledališki dejavnosti – v resnici odličen psihoanalitik tudi v klinični praksi – torej v psihoterapiji oz. svetovanjih in podajanju "drugega mnenja", kjer pogosto kritizira preuranjene psihiatrične diagnoze in konceptualno spodletel psihiatričen medikamentozni pristop pri zdravljenju določenih psihičnih anomalij oz. motenj.
Pred 20 leti so mu feministično-gejevski lobiji na ISH zavrnili doktorat (Šport skozi psihoanalizo) in potem se je Vodeb malce revanšistično in perverzno spopadel s temi lobiji in začel vehementno psihoanalitično svetovati, podajati "drugo mnenje" in celo ponujati psihoterapijo. Svoje znanje iz teoretske psihoanalize, po katerem tako slovi slovenska lacanovska psihoanalitična šola (Slavoj Žižek, Mladen Dolar, Alenka Zupančič), je Vodeb oplemenitil s klinično (psihoterapevtsko) prakso. Pred več kot 20 leti se je naučil tudi hipnotizirati, kar pogosto uporablja v svoji psihoterapevtski praksi.
Do zdaj javnost Vodeba nekako ni poznala – še manj pa priznavala – kot dejansko odličnega poznavalca Freudove psihoanalize. Vodebovo psihoanalitično zanje je sicer bilo slutiti, ni pa se natančno vedelo, kaj točno – in kako – dela v svoji klinični praksi, torej v psihoterapiji in svetovanjih. Še najmanj se je vedelo, kako Vodeb uporablja hipnozo. Ko je pred leti obelodanil svoje psihoterapevtske pristope na Wikipediji, so mu jo odgovorni ljudje (dr. Jernej Polajnar) cenzurirali oz. oklestili. Izpostavili so Vodebove obrobne oz. "bivše" kakovosti – npr. to, da je bil nekoč odličen športnik in odličen trener (ter športni funkcionar); izpustili pa so njegove detajlno predstavljene klinične pristope v njegovi psihoterapevtski praksi.
Decembra pa so se na svetovnem spletu (YouTube) začeli pojavljati še Vodebovi poučni podkasti, v katerih je začel detajlno predstavljati svoje psihoanalitično oz. psihoterapevtsko zanje. Prvih nekaj podkastov je postalo tako odmevnih, da se je med študenti različnih psihoterapevtskih šol razvedelo, da se da največ Freudove psihoanalize naučiti ravno iz Vodebovih podkastov (in nekaterih predavateljskih videov).
Vodeb je največ svojega psihoanalitičnega oz. psihoterapevtskega znanja predstavil v podkastu, kjer tematizira sanje oz. Freudovo interpretacijo sanj:
Teoretsko je obdelal tudi serijske morilce:
Najodmevnejši pa so podkasti, kjer predstavlja svoje najtežje klinične primere:
Tu pa je seveda še Vodebova "seksologija", torej teorija seksualnosti:
Največji skeptiki, ki so do zdaj Romana Vodeba označevali kot šarlatana, so po nekaj prvih slišanih podkastih obmolknili. Vodebovo psihoanalitično znanje je naravnost fascinantno. In ni čudno, da si upa govoriti o kritiki psihiatrije skozi psihoanalizo, o čemer, kot pravi, piše tudi knjigo. Vodeb vse bolj postaja poosebljeni strah in trepet psihiatrije in slabih psihoterapevtov, ki imajo svoje paciente za molzne krave. V isti sapi pa poudarja, da se da veliko psihičnih anomalij odpraviti precej hitreje kot v dolgih psihoterapevtskih obravnavah, ki služijo predvsem bogatenju psihoterapevtov, ne pa odpravljanju nadležnih simptomov.
Naročnik oglasne vsebine je Zavod Zimske Urice.
