"Otrok ni kralj"

Bliža se tisti čas, no, morda je celo že tukaj, ko bodo šolarji domov pritovorili dolge sezname interesnih dejavnosti. Ponujajo jih šole, društva in raznorazni športni klubi. Želje otrok so običajno velike, finančne in časovne zmožnosti pa bolj pičle, zato se večini staršev v začetku šolskega leta zastavlja logično vprašanje: Koliko interesnih dejavnosti je še sprejemljivo?

Odgovore smo poiskali pri pedagoginji in mediatorki Janji Dermastja iz Centra za kakovostno življenje Modra ura.

Otrokove želje po številu interesnih dejavnosti, ki jih želi obiskovati v določenem šolskem letu, so nerealne takrat, ko otroci začnejo na starše pritiskati iz neke trenutne želje in situacije ali pogovora s prijatelji.

"Takrat, ko se v hipu navduši za neko stvar. Ta ga lahko, ko bo enkrat ugotovil, da vse ni tako, kot je pričakoval, v hipu tudi mine," pojasnjuje Janja Dermastja.

Svetuje, naj starši pri tem vprašanju izhajajo iz značilnosti svojega otroka, kar pomeni, da naj mu svetujejo takšen izbor dejavnosti, ki mu bodo značajsko ustrezale.

"Če vemo, da naš otrok težko zdrži pri miru, da nima koncentracije, potem ga nikar ne silite k dejavnostim, kjer mora še popoldne zbrano sedeti v šolski klopi, pa čeprav bo morda silil, ker se bodo k tej dejavnosti vpisali tudi vsi njegovi prijatelji. Izberite takšno dejavnost, ki odgovarja otrokovim željam in potrebam. Če ima otrok preveč energije, potem je prav gotovo najbolj koristen šport," svetuje Dermastjeva, ki zagovarja načelo, da naj se otrok do desetega leta starosti predvsem igra.

"Najbolj priporočljive so igre z žogo, kjer naj otrok ne le tekmuje, temveč predvsem sodeluje. Na ta način bo razvijal socialne veščine. Starš je tisti, ki je odgovoren za otroka in ki lahko realno presodi, ali neka interesna dejavnost otroku koristi ali ne. Otrok namreč te zdrave presoje nima. Mlajši ko je, manj si lahko predstavlja, kaj pomeni celo leto obiskovati določen krožek," pojasnjuje.

Zato predlaga, da se z otrokom pogovorite in mu položaj opišete z naslednjimi vprašanji: "Kaj pa, ko se bodo tvoji prijatelji, sosedje igrali zunaj, ko bo lepo vreme? Bi ti takrat še vedno raje šel na ta in ta krožek?" Če je odgovor ne, je odločitev lažja. Tiste dejavnosti pač ne bo na seznamu.

Morda skoraj bogokletna misel, pa vendar, kaj pa če naš otrok ne obiskuje prav nobene interesne dejavnosti? Kaj bodo na to rekle druge mame? Naša sogovornica v tem ne vidi nič slabega. "Zakaj bi bilo to slabo, če gre za mlajšega otroka?" se sprašuje.

"Otrok se tako ali tako uči že med poukom. Pri vseh šolskih predmetih pridobiva nova znanja, razvija spretnosti in veščine. Riše, piše, ustvarja, poje, se giba in še veliko več. Ne bojmo se, da šola otroku premalo ponuja, ker to ni res," je prepričana Dermastjeva, ki pa opozarja na obdobje ob prehodu v najstniška leta.

Priporoča, da otrok takrat obiskuje vsaj eno dejavnost, po možnosti šport, ki je po njenem mnenju najboljša preventiva za zdrav otrokov in najstnikov razvoj, saj se tam tkejo prijateljstva, otrok pa hkrati razvija vztrajnost, delovne navade in disciplino.

Če otrok ne obiskuje nobene obšolske dejavnosti, potem naj starši njegov dan strukturirajo tako, da bo del dneva namenjen učenju in domačim nalogam, del hišnim opravilom, del pa prosti igri s prijatelji. "Otrok naj popoldnevov nikar ne preživlja v družbi televizije ali računalnika. Otroku moramo že od majhnih nog privzgajati delovne navade. To je starševska dolžnost," opozarja pedagoginja, ki svetuje, da otrok ekran (računalniški ali televizijski) uporablja največ pol ure dnevno, kar se ji zdi več kot dovolj.

Če so otroci pred leti lahko izbirali med peščico interesnih dejavnosti, je zdaj seznam iz leta v leto daljši. Janja Dermastja je prepričana, da je za to kriv predvsem pritisk egoistične potrošniške družbe, ki starše dobesedno sili v prepričanje, da mora njihov otrok ogromno znati in ogromno osvojiti.

"Spretne reklamne kampanje pri starših vedno vzbujajo občutek krivde, češ da so slabi starši, če otroku ne bodo omogočili vsega ponujenega. Starši se začnejo nehote primerjati z drugimi starši in če dvomijo o svojem vzgojnem principu, hitro popustijo tudi pritiskom družbe, ki pa je vedno bolj tekmovalna. Temu se pridruži še primerjanje, kateri otrok zna, zmore in ima več, namesto, da bi si kot starši svojo samopodobo gradili na temeljih dobrih odnosov," pravi ustanoviteljica centra Modra ura.

"Uspešna družina je tista, ki čas preživlja skupaj …" … poudarja. "Vzgajati v avtu, med prevažanjem od ene dejavnosti do druge, ni prava pot. V današnjem času je največja vrednota in izkaz ljubezni otroku kakovosten čas, ki ga preživimo z njim. Ustavimo se, poglejmo otroka in mu prisluhnimo," svetuje.

Janja Dermastja predlaga, naj ima otrok v prvem in drugem razredu poleg rednega šolskega dela največ eno interesno dejavnost, najbolje, da se starši tega pravila držijo tudi pozneje.

"Otrok naj svoj prosti čas raje posveča igri in prijateljem, seveda pa ne sme pozabiti niti na gospodinjska opravila. Le tako prispeva k skupnemu dobremu in se nauči živeti v skupnosti, ki jo imenujemo družina. Kaj nam pomaga, če naš otrok obvlada nešteto novih stvari, doma pa še pomesti ne zna ali morda celo noče, ker je utrujen od vseh dejavnosti," se sprašuje sogovornica Starševske svetovalnice in dodaja še eno pomembno misel: "Ko otrok doma pomaga, začuti, da je del družine, to pa mu daje občutek varnosti. Če je ves čas odsoten od doma, se družina odtuji. To pa je prevelika cena na račun grajenja dobrih medsebojnih odnosov."

Ko se odloči za neko dejavnost, naj jo obiskuje najmanj leto dni, saj se tako nauči vztrajnosti, predlaga sogovornica.

Če pa se izkaže, da so "boji" z obiskovanjem izbrane dejavnosti vendarle preveliki, Dermastjeva priporoča, da otrok vztraja vsaj do jesenskih počitnic. A do takrat naj dejavnost obiskuje redno, svetuje.

Težava v zvezi z dejavnostmi nastanejo takrat, ko ima otrok preveč dejavnosti in ko sam začuti, da takega tempa več ne zmore. Takrat želi odnehati in takrat nastopi čas za pogovor z otrokom in mentorjem dejavnosti, razlaga Dermastjeva, ki pa je prepričana, da če so starši že od vsega začetka odgovorni in ravnajo glede na zmožnosti, sposobnosti in željo otroka, takšnih težav skoraj gotovo ne bo.

Pri vprašanju, ali naj starši popustijo in ustrežejo željam otroka, pa čeprav to storijo za ceno lastnega počitka, je Dermastjeva odločna: Ne popustite otrokovim muham.

Vi ste tisti, ki veste, kaj je najbolje za otroka in družino. Če čutite, da bi bili popoldne samo še taksist, se vprašajte: Ali si želim, da ima moj otrok umirjene in zadovoljne starše ali starše, ki so neprestano pod časovnim pritiskom, ker otroke kar naprej razvažajo od ene dejavnosti do druge?"

Del rešitve je tudi to, da si otrok izbere dejavnost v bližini doma ali šole in se tja občasno odpravi tudi sam.

Če mislite, da bo otrok srečen samo pod pogojem, da ustrežete vsaki njegovi kaprici, se k sreči motite. "Otrok bo zadovoljen šele takrat, ko bodo sami s sabo zadovoljni tudi njegovi starši. Otrok je namreč naše ogledalo. Pomembno je, da se starši naučimo postaviti osebno mejo in da po eni strani sebi znamo reči da, nerazumnim ali nerealnim otrokovim zahtevam pa ne. Otrok ni kralj. Starši smo tisti, ki ga vodimo, usmerjamo in spodbujamo."