Kako otroku postaviti meje in pri tem vztrajati tudi takrat, ko bi bilo lažje popustiti?

Starši se zavedamo, da so v življenju vsakodnevni trenutki, ko je otrokovim kapricam najlažje popustiti, čeprav se zavedamo, da to ni najbolj pametno. Kristovič ravno na tem področju, torej pri doslednem postavljanju meja, opaža največ težav. "To, da znamo otroku postaviti meje in pri tem dosledno vztrajati, je največja popotnica za otrokovo življenje," je prepričan.

Priprava otroka na realno življenje

Na otrokovo vzgojo gleda kot na pripravo otroka na realno življenje.

"Starši so otroku pred odhodom v šolo ali vrtec včasih rekli, naj bo priden, naj se uči in posluša učitelje, medtem ko se je ta paradigma danes spremenila tako, da mu rečejo samo še: 'Dobro se imej in uživaj.'

Otroka na vse mogoče načine zavijamo v celofan, skušamo ga obvarovati vseh negativnih izkušenj, s katerimi pa se v življenju prej ko slej srečamo, in to je velika napaka," opozarja Kristovič, ki deluje na področju psihosocialnega svetovanja posameznikom in družinam, že več let pa sodeluje tudi s starši, učitelji in vzgojitelji v obliki individualnih obravnav, predavanj, seminarjev in svetovanj.

Pri sodobnih generacijah mladih opaža, da na negativne scenarije niso pripravljeni, da se hitro zlomijo in obupajo. Da na primer prehitro pustijo fakulteto, zamenjajo srednjo šolo, opustijo dejavnosti, s katerimi so se ukvarjali več let … "In to zaradi povsem banalnih stvari. Zato, ker te zapusti dekle, ker se na tekmovanju nisi izkazal, neuspeha v šoli ali česa podobnega. To stanje nepripravljenosti na realno življenje je opazno v skorajda vseh razvitih državah, kar pomeni, da bi morala sodobna družba globoko in temeljito razmisliti o smislu in načinu življenja, o vzgoji, o potrošništvu ter o tem, kaj človeka v resnici notranje izpolnjuje in zadovoljuje. Včasih kakšno tovrstno razočaranje vodi celo v samomor."

Otroka je treba pripraviti na življenje

Meni, da se mora vzgoja usmeriti tako, da bo otroka pripravila na življenje. "Na predavanjih mame velikokrat vprašam, kaj je njihova glavna naloga, ter jim potem malo za šalo in malo zares rečem, da je njihova glavna naloga to, da otroke čim prej spravijo od doma. To se mogoče komu sliši kruto, a gre za to, da je naloga staršev, še posebej mamic, da otroku pomagajo oditi od doma, da se otrok lahko osamosvoji, da postane samostojen in odgovoren.

Tako se na primer na Finskem vsi otroci že po koncu srednje šole odselijo od doma. Starši v zelo kratkem času otroško sobo predelajo v druge namene, pri nas pa mama velikokrat otroku, ki odhaja od doma, reče: "Če ti bo kdaj hudo, se vedno lahko vrneš. Vrata doma so ti vedno odprta."

Na ta način jim dajejo starši potuho pred življenjem in odgovornostjo, obenem pa jim s tem izrazijo nezaupanje, da jim bo v življenju uspelo. Tako je na primer tudi vedno več primerov, ko starši svoje otroke spremljajo na informativne dneve na fakulteto ali celo hodijo na inštrukcije namesto njih in jih potem sami inštruirajo doma.

Kazen je del vzgoje

Kristovič je prepričan, da se v Sloveniji še vedno bojimo spregovoriti o kaznovanju otrok. Nekateri starši so namreč prepričani, da je trenutek, ko morajo otroka kaznovati, znak, da so pri vzgoji nekje odpovedali.

Nasprotno mnenje ima Kristovič, ki je prepričan, da je kazen del vzgoje. "S tem seveda ne mislim na pretepanje otrok, vemo, da se tega ne počne, pač pa na uporabo prijemov, kjer bo otrok čutil posledice svojih dejanj. Starši najbolj poznajo svojega otroka in tako tudi vedo, katera kazen je najprimernejša, to pomeni najbolj učinkovita. Če kazen ne učinkuje, to pomeni, da ni vzgojna in je napačna. Če mu vzamemo telefon za en dan in ni nobenega bistvenega učinka, mu ga je treba vzeti za en teden ali več. Pri tem gre velikokrat za igro 'kdo bo koga'.

Starši, učitelji in vzgojitelji morajo biti pri izbiri kazni dovolj kreativni in ustvarjalni. Navajamo nekaj primerov:

Skratka, gre za to, da se otrok nauči sprejemati posledice svojih dejanj. Ključnega pomena pri tem pa je, da starši vzdržijo ter da so v sebi trdni in gotovi – v nasprotnem primeru otrok začuti starševsko negotovost in seveda to izkoristi. Izkazovanje ljubezni in skrbi za otroka je tudi v tem, da v določenem trenutku postavimo učinkovito kazen. Tudi kazen je tista, ki bo naše otroke utrdila ter pripravila do tega, da bodo začeli sprejemati odgovornost za svoje življenje in svoja dejanja. Svetujem, da dobro premislimo, kakšna bo kazen, preden jo izrečemo, in se je pozneje tudi dosledno držimo."

Če starši otroku zagrozijo, da mu bodo zaplenili telefon, potem pa tega ne storijo, je to najslabši mogoč scenarij, pravi Kristovič. Verjame, da je najbolj učinkovita metoda, ki preprečuje, da bi sploh prišli do kazni, prav dosledno postavljanje meja.

Ključnega pomena je, da se starši temu vprašanju posvetijo že v otrokovih najbolj rosnih letih. V puberteti je namreč vzgojni vlak zapeljal že svetlobna leta v napačno smer.

Tudi Kristovič najraje predava staršem vrtčevskih otrok, ko se da še marsikaj spraviti na pravo mesto. "Ko starši tarnajo, da je otrok vse dneve za računalnikom, je prepozno. Čezmerno uporabo bi bilo treba že v kali zatreti," poudarja. Najbolj se obrestuje vlaganje v preventivo.

Sogovornik je prepričan, da se dandanes svet odraslih, od staršev do vzgojiteljev in učiteljev, preveč trudi pridobiti otrokovo naklonjenost, to pa počne ravno na račun življenja brez "teženja" in doslednega postavljanja meja.

"Staršem otrok iz druge in tretje triade velikokrat rečem, da ni njihova naloga biti otrokov prijatelj. Če imate 14-letno hčer, potem je vaša glavna naloga TEŽENJE! In če hči izjavi, da je njena mama najbolj tečna ženska na vsem svetu, je to znak, da ste na pravi poti. Povsem logično je, da si pubertetnica ne želi doslednih staršev, ne želi si, da bi starši držali skupaj, saj to pomeni, da nima prav veliko manevrskega prostora," ugotavlja Kristovič.

Starševska usklajenost

Poudarja tudi pomembnost tega, da so starši v svojih odločitvah soglasni. "Usklajenost staršev je predpogoj za dobro vzgojo, pomembna pa je tudi usklajenost med šolo ali vrtcem in starši. Ko smo vsi usklajeni, gledamo v isto smer in imamo isti cilj, vemo, da otroci veliko manevrskega prostora za izkoriščanje nimajo.

In obratno, kakor hitro vzgojne avtoritete niso usklajene, znajo to otroci odlično izkoristiti. Zanjo voziti nekje vmes. Starši in učitelji pa smo preveč izčrpani, izmučeni, pregoreli in 'nastaradamo'. Žal otroci potegnejo še krajši konec."

Vse prepogosto, pravzaprav redno se dogaja, da otrok, to še posebej velja za prvorojenca, s svojim rojstvom postane epicenter družine. In to je srčika težave, opozarja Kristovič.

"Otrok postane center, partnerja pa ni. In to je prva napaka, ker se v središče družine postavlja otroka, na partnerskega odnosa, nase pa pozabimo. Narobe je tudi to, da se preveč v ospredje postavlja verbalizem, da bi se o vsem samo še pogovarjali in pregovarjali. Ali bo šel otrok v vrtec ali ne bo šel, ali bo oblekel to ali ono, ali bo pojedel to ali nekaj drugega in podobno."

Pod črto

Po mnenju Sebastjana Kristoviča je ključno to, da starši in vzgojitelji spoznajo, da dosledno postavljanje meja pravzaprav pomeni otroka imeti rad. "To je znak, da starša zame skrbi in da mi zato nečesa ne dovoli."