Iztok Šori: Samskost večinoma ne pomeni burnega seksualnega življenja

V naši družbi partnerstvo povezujemo s srečo in, obratno, samskost z nesrečo, pravi sociolog Iztok Šori, ki raziskuje samskost. Družbenemu kontekstu samskosti se je posvetil v svoji doktorski disertaciji, ki bo, kot upa, kmalu doživela tudi knjižno izdajo. Raziskava je bila osredotočena na vprašanje samskosti kot življenjskega sloga in je prva tako obširna raziskava te teme pri nas. V anketni vzorec je bilo zajetih 800 polnoletnih samskih oseb, poleg tega pa je Šori opravil še vrsto intervjujev. Že tako široko zajet vzorec pokaže, da so samski zelo raznolika populacija: tako glede na starost, spol, spolno usmerjenost, socialno-ekonomski položaj kot tudi glede na to, ali imajo otroke, so bili kdaj poročeni in v kakšnem tipu gospodinjstva živijo. S svojimi spoznanji Iztok Šori, raziskovalec z Mirovnega inštituta, razbija mite in stereotipe o samskih.

Zakaj ste se odločili za raziskovanje samskosti? V zadnjih letih je tematiziranje samskosti postalo medijsko vse bolj prisotno. Pojavljati se je začelo vse več filmov in televizijskih serij, ki samskost predstavljajo kot nov in tudi izbran poznomoderen način življenja. Podobno ugotavljajo prispevki v različnih medijih, ki ob tem opozarjajo, da število samskih strmo narašča. To je vzbudilo mojo pozornost. Želel sem ugotoviti, kako samski zares živijo.

In kako zares živijo, je samskih res vedno več? Krožijo zelo različni podatki o tem, kaj naj bi se dogajalo s samskostjo, vendar do zdaj še nisem videl takšnih, ki bi dejansko potrjevali, da je danes samskosti več kot v preteklosti. Pogosto se v zvezi s tem omenja naraščanje deleža enočlanskih gospodinjstev, ki jih je od leta 1991 še enkrat več.

Vendar v Sloveniji v enočlanskih gospodinjstvih živijo predvsem starejše ovdovele ženske. Prav tako ni vsak, ki živi v enočlanskem gospodinjstvu, nujno samski. Drug podatek je naraščanje deleža samskih v statistikah o zakonskem stanu. Ta je leta 2011 dosegel 38,8 odstotka. Tudi ta statistika nam pove zelo malo, saj temelji na vprašanju, ali je bila oseba že kdaj poročena, v Sloveniji pa vedno več ljudi živi v zunajzakonski skupnosti.

Ste se pri obravnavanju samskosti v množični kulturi, na primer v televizijskih serijah, posvečali tudi vprašanjem, povezanim s spremembami družbenega položaja moških in žensk, ki se lahko kažejo tudi v intimnih odnosih? Kaj pa prikazovanju (navideznega) krhanja patriarhalnih vzorcev? To je zelo zanimiv vidik, že zaradi medijske produkcije, na primer serij, kot sta Seks v mestu in Ally McBeal, ki sta skonstruirali tako imenovane nove samske ženske. Opazujemo ženske, ki so dokončno osvobojene finančne odvisnosti od moža in moških, ženske, ki imajo vse – kariero, denar, prijatelje, zabavo, svoje stanovanje in seks. Toda te ženske še vedno iščejo princa na belem konju (in ga na koncu običajno tudi najdejo). Njihovo nenehno iskanje partnerja pravzaprav sporoča, da je samskost cena, ki so jo morale plačati za emancipacijo.

V serijah, ki jih omenjate, in na splošno v kontekstu potrošniškega načina življenja je potrošništvo prešlo tudi v odnose? Zygmunt Bauman pravi, da danes na vse gledamo kot na potrošne predmete, vključno s partnerskimi zvezami. Partnerje in partnerice pazljivo izbiramo, si jih ogledujemo, jih ocenjujemo in na koncu tudi zavržemo. Zmenki prek interneta se pogosto navajajo v tem kontekstu, saj običajno omogočajo menijsko izbiranje.

Večina samskih v moji raziskavi je že poskusila z navezovanjem stikov prek interneta, vendar večinoma poročajo o slabih izkušnjah. Moške moti predvsem to, da je na tovrstne portale prijavljenih malo žensk. Velika večina samskih tudi ne prehaja hitro iz enega partnerskega odnosa v drugega, prav tako ne gre za hitro menjavanje spolnih partnerjev. Tudi na ravni normativnih stališč lahko opazimo, da večina samskih verjame v romantično ljubezen, torej ljubezen in partnersko zvezo "za vedno". Ta ideal z višanjem starosti sicer izgublja svojo moč. Ko danes govorimo o samskosti, govorimo tudi o določenih pravicah. Tako je. Izpostavil bi pravico do svobodne izbire partnerja ali partnerice, civilne poroke, razveze, svobodnega odločanja o rojstvu otrok in pravne zaščite zunajzakonskih skupnosti. Uveljavljanje teh pravic je odpravilo diskriminacijo nekaterih življenjskih izbir in deloma tudi njihovo stigmatizacijo, ni pa nujno na simbolni, kulturni in ekonomski ravni izenačilo samskih s pari in družinami. Še vedno sta partnerstvo in družina samoumevna ali kar edina "normalna" izbira. Pomemben je tudi ekonomski položaj samskih, še posebej žensk, ki omogoča življenje v lastnem gospodinjstvu.

Podatki za pretekla zgodovinska obdobja kažejo, da je bil delež samskih relativno visok (30 in več odstotkov), vendar so do druge svetovne vojne večinoma živeli v širših družinskih gospodinjstvih. Druga možnost je bila, da so se umaknili v samostan. Referendum o oploditvi samskih žensk z biomedicinsko pomočjo je pokazal, da položaj samskih v naši družbi še zdaleč ni enakovreden položaju nekaterih drugih družbenih skupin, predvsem družin.

O samskih torej še vedno obstajajo stereotipi, družbeno so nekako celo kaznovani? Velika večina samskih, več kot 90 odstotkov, meni, da je bolje biti samski kot v slabi partnerski zvezi. Po drugi strani pripovedujejo o tem, da doživljajo diskriminacijo. Enoposteljne sobe v hotelih so na primer na osebo dražje kot dvoposteljne sobe. Največje pritiske pa samski občutijo od tistih, ki so jim najbližje – staršev, prijateljev in prijateljic.

Kakšni so ti pritiski? Pri prijateljih in prijateljicah gre pogosto za "dobre želje": želim ti, da bi našel ali našla nekoga. Podobno je pri starših, le da so ti še nekoliko bolj neposredni, saj sprašujejo, kdaj bodo dobili vnuke. To, da nisi samski, večina namreč enači s tem, da imaš družino. O tovrstnih pritiskih največ poročajo samske ženske, ki so v rodni dobi, še posebej tiste med 30. in 40. letom starosti. Družina je v naši družbi močno idealizirana in ideologizirana institucija. Imeti družino pomeni biti srečen in, obratno, biti samski pomeni biti nesrečen, zato so tisti, ki izvajajo pritisk na samske, pogosto prepričani, da jim želijo le najboljše. Verjetno pa tudi starši sami čutijo družbeni pritisk, da bi morali imeti vnuke.

Omenili ste moč ideologije družine … Da, zanemarja se dejstvo, da je veliko ljudi zelo nesrečnih v družinah, v katerih živijo. O tem, da bodo več skrbi namenili družinam, zelo radi govorijo tudi politiki in političarke, medtem ko skupino, ki je še posebej ogrožena zaradi revščine, in sicer starejše ženske, ki živijo same, ignorirajo.

V primeru teh žensk gre za nehoteno samskost, ne izbiro? Ker gre večinoma za vdove, to drži. Vprašanje samskosti kot izbire je sicer tudi mene zelo zanimalo. Nekatere tuje raziskave zavračajo vsakršno možnost, da bi bila samskost racionalna izbira. Pravijo, da tisti, ki govorijo, da so samski po izbiri, na ta način opravičujejo svoj položaj. To je zame še eden od dokazov delovanja ideologije družine, ki temelji na prepričanju, da samo partnersko in družinsko življenje prinašata zadovoljstvo in izpolnitev. Postavlja se tudi vprašanje, kako meriti, ali je nekdo samski hote ali nehote. V moji raziskavi je deset odstotkov vprašanih odgovorilo, da si ne želijo partnerske zveze in da so s takšnim načinom življenja najbolj zadovoljni. Tem bi lahko rekli, da so samski po izbiri, velika večina pa si partnerske zveze želi.

Kakšne so značilnosti skupine samskih, ki so si takšen položaj izbrali? Zelo zanimivo je, da so bili v mojem vzorcu enakomerno razporejeni po starostnih razredih in spolu. Sicer pa bi jih lahko ločili na dve podskupini. Nekateri partnersko zvezo in osnovanje družine zavračajo kot obliko podrejanja in prilagajanja družbenim pritiskom. Omenjajo tudi, da gre za obliko družbenega nadzora, saj je manj verjetno, da se bodo delodajalcu ali politiki uprli ljudje, ki imajo družine. Druga podskupina pa je te konvencije že izpolnila in s tem nekako izgubila zanimanje za resne zveze. To so tisti, ki imajo otroke in živijo ločeno.

Ko govorimo o samskosti, se je treba zavedati, da pri tem ne gre za dokončno, temveč fluidno situacijo, ki je prehodna. To je zelo pomembno. Vprašanje je, kako je statistično sploh mogoče zajeti samskost. Nekdo, ki je danes samski, je jutri lahko že v resni zvezi in obratno. Tudi intervjuji s samskimi so pokazali na veliko raznolikost življenjskih potekov. Nasploh je danes težko postaviti definicijo, kdo je samski in kdo ne. Nekdo je lahko že dalj časa v odnosu z drugo osebo, a se ima kljub temu za samskega. Partnerska zveza tudi ne pomeni več nujno poroke ali skupnega življenja. Težko si pomagamo tudi s kriterijem zvestobe, saj lahko partnerji sklenejo različne dogovore. V svoji raziskavi sem odločitev, ali so samski ali ne, prepustil anketiranim.

Kaj so prednosti in kaj slabosti samskega življenja? Pozitiven vidik, ki ga samski najbolj izpostavljajo, je, da lahko sami odločajo o svojem življenju, med negativnimi vidiki pa so predvsem pomanjkanje intimnosti, osamljenost in neredno spolno življenje. Predvsem pri zadnjem odgovoru se ruši še en stereotip, to, da je za samske značilno burno spolno življenje. Tudi ena od nemških raziskav je pokazala, da ima 60-letna poročena ženska bolj pestro spolno življenje kot 30-letni samski moški. Za samske sta zelo pomembna tudi prosti čas in prijateljska mreža – brez obojega bi namreč osameli, še posebej če živijo sami. Pri tem pogosto izražajo strahove, da bi morali v primeru partnerske zveze omejiti prostočasne aktivnosti in stike s prijatelji. V teh primerih samskost prehaja v življenjski slog tudi pri tistih samskih, ki si partnerske zveze želijo.