21-letni Tilen avtovleko opravlja kar z invalidskega vozička #intervju

Tilen s partnerico, ki jo je spoznal po nesreči. Foto: Osebni arhiv Prvega januarja 2014 se mu je, komaj 17-letnemu, življenje obrnilo na glavo. Dvajset minut čez polnoč, na silvestrovo, se mu je med hojo po obzidju gradu Lindek blizu Slovenskih Konjic odkrušil kamen in omahnil je v globino. Poškodba pri padcu je bila tako huda, da je pristal na invalidskem vozičku.

Pravi, da je potreboval samo šest mesecev, da se je sprijaznil z usodo, in ugotovil, da je imel celo srečo, saj bi se lahko končalo še precej slabše. "Dokler se lahko sam oblečem, uredim in nahranim, lahko rečem, da sem zdrav," nakaže na svojo pozitivno naravnanost.

Iz zavarovalnine, ki jo je dobil od nezgodnega zavarovanja, si je kupil avto, ga predelal, opravil vozniški izpit in financiral še nakup prikolice za avtovleko. Danes dela v asistenčni službi, z dekletom, ki ga je spoznal po nesreči, si gradita svoje gnezdo, in pozitivno zre v prihodnost.

Kako se zgodi, da se nekdo, ki je na invalidskem vozičku, ukvarja ravno z avtovleko? Gre namreč za precej dinamično in fizično zahtevno delo.

Preprosto zaradi veselja. Že pred nesrečo, zaradi katere sem zadnja štiri leta na invalidskem vozičku, sem se šolal za mehanika kmetijske in gradbene mehanizacije, avtomobili, popravljanje in vožnja so me od nekdaj zanimali.

Avtomobili so ga od nekdaj zanimali. Foto: Matjaž Vertuš

Ker za delo mehanika po nesreči nisem bil več sposoben, pisarniško delo pa mi ne leži, sem iskal druge načine dela. Kmalu me je eden od konjiških voznikov avtovleke, Rajko Topič, povabil k sodelovanju, posodil mi je tudi prikolico in ugotovil sem, da jo lahko upravljam tudi z vozička. Bil mi je res v ogromno pomoč.

Ampak vseeno, zakaj ravno avtovleka, vleka okvarjenih vozil?

Res ne vem, to me vsi sprašujejo. Neko povezavo sem čutil. Delo je zanimivo, spotoma vidiš kar nekaj sveta, vse, kar je ekstremno, pa mi od nekdaj ustreza.

Tudi ekstremni športi? So vas na rehabilitaciji na Soči obiskali predstavniki športa invalidov in poskušali zvabiti v svoje vrste?

Ne, to ne. Do športa nikoli nisem čutil pretiranih simpatij. Moja edina povezava s športom je streljanje glinastih golobov, pa še to se zgodi bolj poredko.

Nesreča, zaradi katere ste paraplegik, se vam je zgodila leta 2014. Ste se že povsem sprijaznili s položajem?

Da, že po šestih mesecih, kolikor je vsega skupaj trajala rehabilitacija. Kmalu za tem, ko sem prišel domov, sem se odločil, da začnem na novo, da opravim izpit za avto in se čim prej lotim nekega dela.

Tilen vozi prilagojen avto, kjer vse funkcije upravlja z rokami. Foto: Matjaž Vertuš

Ob nesreči sem bil še mladoleten in vozniškega izpita še nisem imel. Pri tem sem imel kar nekaj težav, saj sem za vožnjo potreboval prilagojen avto, ki ga je mogoče upravljati ročno, zato sem najprej moral poskrbeti za nakup avta in ga prilagoditi.

Naslednji korak je bil najti inštruktorja, ki bi želel prevzeti kandidata, ki je paraplegik, oziroma nekoga, ki bi se bil pripravljen voziti v avtu, kjer ne bi imel popolnega nadzora nad vožnjo kandidata, kot je to pri preostalih avtošolah, ko lahko kadarkoli pritisne na svoj pedal in ustavi avto, če je to potrebno. No, nazadnje mi je pri tem pomagal prijatelj Anton Stermetski. Pozneje sem opravil tudi izpit za vožnjo večje prikolice …

"Na začetku sem za avtovleko potreboval precej več časa kot preostali, a sem se z leti navadil, uigral in danes nimam nobenih težav. Doma sem treniral vse mogoče položaje in lahko rečem, da je vsakokrat lažje in vsakokrat hitreje opravim svoje delo." Foto: Matjaž Vertuš

Nakup avta in njegovo predelavo ter nakup svoje prve prikolice sem financiral iz zavarovalnine, ki mi je pripadla po zaslugi nezgodnega zavarovanja. K sreči sem bil zavarovan, tako sem lahko začel iz nič.

Že leto dni po poškodbi sem odprl svoj s. p. Začel sem pri lokalnih prevozih, prevažal sem razne delovne stroje, karkoli se je našlo, ker pa to ni bilo dovolj, da bi jo zvozil skozi mesec, sem začel pošiljati prošnje za delo v asistenčnih centrih, ki pomagajo voznikom, ki se znajdejo v težavah. Edini, ki so me povabili na razgovor, so bili pri podjetju za organizacijo asistenčnih storitev TBS team24, zanje delam še danes.

Takoj smo se ujeli, zdel sem se jim zanimiv, prinesel sem nekaj novega in hitro smo sklenili dogovor o sodelovanju. Nikoli niso podvomili o moji sposobnosti opravljanja dela pri avtovlečni službi.

Omenjate dvome … Ste tudi sami dvomili o svojih sposobnostih za opravljanje tega dela?

Dvomi so seveda bili, na začetku sem za avtovleko potreboval precej dlje časa kot preostali, a sem se z leti navadil, uigral in danes nimam nobenih težav. Doma sem treniral vse mogoče situacije in lahko rečem, da je vsakokrat lažje in vsakokrat hitreje opravim svoje delo.

Vsak asistenčni primer je drugačen in pri vsakem se naučim česa novega. Nikoli ne vem, kaj me čaka. Je pa včasih smešno, če me ustavi policija in zahteva, da stopim iz avta, in jim moram razložiti, da tako hitro pa vendarle ne bo šlo (smeh, op. p.). Nisem pa še naletel na negativen odziv.

Greste vedno sami na teren?

Večinoma, da.

Do kam vas je neslo najdlje?

Do zdaj sem bil najdlje na terenu na Danskem in je šlo brez težav.

Do zdaj ga je delo voznika avtovleke popeljalo najdlje do Danske. Foto: Matjaž Vertuš

Kakšen je bil odziv vaše prve stranke na terenu? Ko ste zlezli iz avta in sedli na invalidski voziček, jim najbrž ni bilo jasno, kaj se dogaja.

Seveda so začudeni, številni me celo vprašajo, kje je gospod iz avtovleke. Čudno gledajo, nekateri se trudijo, da bi mi pomagali, a ko vidijo, da se znajdem, ni težav.

Ste kdaj razmišljali, da ste jo pravzaprav še dobro odnesli? V zgornjem delu telesa ste povsem gibljivi ...

Da, še posebej v obdobju rehabilitacije na Soči. V nesreči sem namreč padel precej globoko, približno sedem, osem metrov. Prvi mesec v bolnišnici sem se smilil samemu sebi, potem pa sem v Soči ugotovil, da bi bilo lahko še precej huje in da sem jo res dobro odnesel.

Dokler lahko sam jem, se oblečem in umijem ter vozim avto, se imam za zdravega človeka.

Kaj se je pravzaprav zgodilo?

Dvajset minut čez polnoč na silvestrovo pred štirimi leti sem se sprehajal po grajskem obzidju gradu Lindek in istočasno klical mamo, da ji voščim novo leto, ko se je pod menoj nepričakovano odkrušilo kamenje. Padel sem več metrov globoko. Od padca se ne spomnim kaj veliko. Vem samo, da je bilo na kraju nesreče več gasilcev in reševalcev, ki so se trudili, da me spravijo v bolnišnico. Bolečin zaradi adrenalina takrat nisem čutil, te so prišle pozneje.

Foto: Matjaž Vertuš

Kako ste sicer zadovoljni z odnosom do invalidov v Sloveniji?

Mislim, da smo v Sloveniji s paraplegijo bolj slabo seznanjeni. V tujini je na primer človek na invalidskem vozičku nekaj normalnega, vsak ti priskoči na pomoč, vse je prilagojeno invalidom. Tudi kar zadeva sofinanciranje, je v tujini bolje poskrbljeno, sofinancirajo tudi predelave vozil. Skratka, naredijo zelo veliko za to, da invalide spravijo iz hiš. Pri nas jih je še vedno veliko preveč doma, za zidovi.

Mislim, da invalidnost ni nekaj, kar bi morali skrivati.