Šola ravnovesja v vsakdanjem življenju s Tjašo Kokalj Jerala

Verjetno že od rane mladosti živiš razgibano življenje, ki ga polnijo precej raznovrstna zanimanja, ambicije in ljubezni. Mi mu, kolikor nam medijsko grlo to omogoča, sledimo, odkar si leta 2007 postala miss universe. Kakšno dinamiko je v tvoje življenje vnesla ta zmaga?

To je bil kar velik premik, ki se je zgodil povsem naključno. Na tekmovanje sem se prijavila dan pred iztekom roka za prijavo. Radovedna sem bila, kam me bo vse skupaj peljalo, kakšna je kakovost lepotnih izborov, kako to poteka, predvsem zaradi predsodkov o tem, ki so nam jih vcepili mediji. Včasih so izbori imeli poseben sloves, danes je vse nekam bolj neitrigantno.

Katere spretnosti si razvila, ko si postala medijska osebnost, ki ti jih, če se to ne bi zgodilo, morda ne bi bilo treba?

Žongliranje s polnim urnikom. Mogoče niti ne toliko na začetku, sčasoma pa le razviješ dobro mero intuicije, ki te recimo varuje pred slabo izbiro projekta in ekipe, ki ga pripravlja. Vedno sem imela mejo med zasebnim in javnim, družbo in službo. Tudi med kolegicami si nisem dovolila, da bi se v medosebne odnose spustila dlje od zgolj prijetne korektnosti, tako da niti niso bile dovolj motivirane, da bi jih od njih dobila po prstih. To je morda najtemeljnejša spretnost, ki sem jo razvila – da sem se znala zaščititi.

Kako si ravnovesje obdržala kot vplivnica na družbenih omrežjih? Se je igra močno zaostrila? Veliko tehtaš, kaj je objavljivo, kaj ne, kaj je še okusno, kaj ne? Kako si si zgradila to vrednotno lestvico?

Sem precej impulzivna oseba, odločam se v hipu. Svoje objave napišem hitro. Vse izhaja iz mene, če kakšna objava terja preveč razmisleka, je ne objavim, saj to verjetno pomeni, da sporoča nekaj, kar ni povsem moje in v skladu s tem, kar si želim izraziti. Konec koncev na svojem Instagramu prodajam. In samega sebe najlažje prodaš, ko se obnašaš organsko, ko si, kar si.

Morda je skrivnost ravnovesja v dobri organizaciji urnika. Nam razkriješ, kako teče tvoj dan uro za uro?

Kako teče? Zdajle, ko imam dve mali hčerki, v bistvu teče v nekaj enostavnih blokih. Zjutraj se zbudim pred njima samo takrat, kadar imam kakšno fotografiranje in se moram pripraviti, sicer vstanemo hkrati in smo potem skupaj ves dan. Morda zveni dolgočasno, ampak tako bo, dokler ne bosta šli v vrtec. Glavnino svojega časa posvečam njima. To pomeni, da zajtrkujemo okrog osme ure zjutraj, potem se gremo igrat. Če si izborim kakšno minuto, mi morda uspe kaj narediti, recimo odgovoriti na e-pošto. Takrat se spomnim na tisti nujni kozarec vode, ki mi pomaga, da me ne premaga utrujenost. Potem je čas za malico, kmalu je treba pripraviti kosilo, po kosilu pa gremo na sprehod, na katerem hčerki zaspita. Ko imam sestanke in deklici lahko varujeta starša, je drugače, sicer pa sem od jutra do večera na razpolago predvsem njima. Vmes pride domov Klemen, da lahko urediva še kužka. Imava namreč tudi dva psička, torej polne roke dela. Je pa iz dneva v dan lepše, s punčkama si imamo vedno več povedati. Večer je tisti čas, ko moram kaj narediti, kaj spisati ali pa se samo malo poljubkovati.

Misliš, da je ravnovesje v življenju sorazmerno s srečo?

Ja, ko najdeš ravnovesje, čutiš zadoščenje in obratno, ko si zadovoljen, srečen, si najverjetneje v svojem ravnovesju.

Ker si lepotica, si skrb za zdravje, vitalnost in lepoto ponotranjila. Konstantna nega te zato najbrž ne utruja, ampak veseli. Je to res?

Je res, čeprav se zadnje čase majčkeno zanemarjam. Nočem spet ponavljati te floskule o hudem pomanjkanju časa, a sem večinoma na zadnjem mestu. Disciplina večernih ali jutranjih lepotnih ritualov mi ni v breme, se pa s staranjem tile koraki počasi kar podvajajo, če ne potrojijo. Moderno je uporabljati tri čistilna sredstva namesto enega, sedem krem za različne mikrolokacije na obrazu namesto ene univerzalne. Morda pa se pri tem le nekoliko upiram. Včasih uporabim vse, drugič pa se obnašam bolj asketsko, kar je tudi v skladu z mojo idejo o tem, kakšna želim biti, vsekakor ne preveč modelirana po pričakovanjih trendov. Ne iščem popolnosti, zelo rada pa malce poenostavim stvari. Skrbim pa za izdatno hidracijo. Ta je z leti nujna in je edini pravi in celo naravni recept za glajenje gub od znotraj. Poličke z nešteto pomadami me včasih obremenjujejo.

Kako se umiriš, ko začutiš, da te je kaj vrglo iz tira? Kako spet uloviš ravnovesje?

Najprej moram doseči vrelišče, potem se umirim (smeh). Slabo voljo moram iztisniti iz telesa in duše. Ta proces se lahko zgodi v moji glavi, ni treba, da je konflikt obrnjen navzven in da vključuje še koga. Takrat poskusim analizirati, kaj in zakaj je šlo narobe, ko pridem do nujnih sklepov, pa se spet uravnam. Sama s seboj odprem diskusijo o tem, kaj se je zgodilo, kaj me je pripeljalo do vrelišča in kaj je šlo narobe. Velikokrat se to zgodi na naših sprehodih, ko punčki spita.

Celoten intervju si lahko preberte TUKAJ.

Naročnik oglasne vsebine je blagovna znamka Zala.