Videnje Zorana Mušiča

Knjigo, posvečeno ustvarjanju in življenju slikarja Zorana Mušiča, so napovedali že leta 2009, ko je Slovenska akademija znanosti in umetnosti (SAZU) ob stoletnici umetnikovega rojstva organizirala dvodnevni simpozij. Monografijo, prvo te vrste in zagotovo ne zadnjo, z naslovom Videnja Zorana Mušiča so uredili Niko Grafenauer, Alenka Puhar in dober poznavalec slikarjevega dela Gojko Zupan, grafično pa jo je oblikoval Peter Skalar.

Naslov knjige se po Grafenauerjevih besedah nanaša na dvojnost videnja. Na eni strani na umetnikova notranja doživljajska stanja in imaginacijo, ki ju s svojim delom prenaša slikar, na drugi strani pa na videnje, ki se udejanja v naši komunikaciji z njim in interpretacijami. Književno delo je prvo tovrstno pri nas, zato ker v njem s svojimi prispevki sodelujejo ne samo slovenski, temveč tudi tuji likovni strokovnjaki, ki se že leta ukvarjajo s pomenom in vlogo Mušičevega slikarstva. Posebna pa je tudi zato, kot poudarjajo njeni uredniki, ker se monografija temeljito ne posveča le njegovemu delu, temveč je izčrpna tudi v pričanjih o njegovem življenju. To je ne le samo zgovorno vplivalo na njegovo ustvarjanje, temveč veliko pove tudi o naši splošni in kulturni zgodovini, je na novinarski konferenci ob izidu knjige še poudarila Alenka Puhar, ki se je sama posvetila prav raziskovanju umetnikovega življenja. Kar pa je zaradi Mušičevega življenja v tujini in zato posledično maloštevilnega materiala, dostopnega pri nas, zahtevalo veliko raziskovalne radoživosti in angažmaja.

Delo sestavlja šest poglavij, za katera so svoja razmišljanja, strokovne uvide in raziskovalne izsledke prispevali različni domači in tuji avtorji. Na 303 straneh je tudi 95 barvnih reprodukcij slikarjevih del: slik, risb in grafik. Objavljene pa so tudi fotografije slikarja, njegove družine, prijateljev in krajev, v katerih je živel.

Večni emigrant

Alenka Puhar pravi, da je bil Mušič vse življenje emigrant. 12. februarja 1909 se je rodil v Bukovici v spodnji Vipavski dolini, njegova družina pa je izvirala iz Goriških Brd. V zgodnjem otroštvu se je zaradi prve svetovne vojne z družino preselil na Štajersko, pozneje na Koroško. Svoje šolanje je končal na akademiji v Zagrebu, med drugo svetovno vojno pa je bil jeseni 1944 interniran v taborišče Dachau. Zaradi povojnih sumničenj se je preselil v Benetke, pozneje v Pariz.

V Italiji in Franciji se je prebil v osrednje kulturne kroge, kjer je "ostal zvest klasičnim slikarskim grafičnim tehnikam, slikal je krajine, tihožitja, portrete, konjičke, avtoportrete. Kritiki so posebno veljavo priznavali njegovim prizorom groze iz taborišča Dachau, vedutam Benetk, dvojnim portretom z ženo in starostnim avtoportretom," je o njegovem ustvarjanju zapisal Gojko Zupan.

Zorana Mušiča je Grafenauer opredelil kot "osebnost in slikarja, za katerega vemo, da je izkušenjsko temeljno povezan s Krasom in z Mediteranom, z Benetkami in s Parizom na eni ter z Dachauom na drugi strani, eksistencialno pa predvsem z osebno občutljivostjo in erotizmom, ki je kot aisthesis, se pravi čutno nazorno navzoč v vsem njegovem slikarstvu." In tudi kot umetnika, ki je glasnik tistega ustvarjalnega duha, ki ga ideološke in etnične determiniranosti ne dosežejo.

Svoje osebno videnje je v predgovoru k knjigi kot tudi na novinarski konferenci predstavil tudi predsednik SAZU-ja Jože Trontelj, ki se je osredotočil predvsem na etično sporočilo umetnikovih slik. "Mušič opazovalcu danes enako nazorno kot pred vrsto desetletij pokaže, kaj je pomembnega, lepega ali tragičnega spregledal, bodisi hote ali nehote, ko je hodil skozi svet, ko je šel skozi svoje lastno življenje. Umetnik nas opozarja na lepoto in sijajno ubranost vzorcev in barv tega sveta, ki smo jo ignorirali, ko smo šli mimo. Predstavi nam harmonijo dogajanja v naravi in eleganco gibanja živalskih teles, pa globoke vtise, ki jih na umetnika naredi pokrajina. Pokaže pa nam tudi pretresljivo resničnost človeške okrutnosti, namerno povzročeno zlo in nepopisno gorje žrtev." Zadnje prikazuje serija dachavskih slik iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ki so nastale v opusu pod naslovom Nismo poslednji.

Odtisi umetnikovega življenja, pogledov nanj in uvidov so vizualizirani tudi v mladostnih slikah z dalmatinskim motivi, v umbrijskih, beneških, cortinskih in sienskih pejsažih in motivih, v abstraktnem ciklusu Obline kot tudi v Sestavih in opusu Ožgane zemlje.