Uroš Lehner: Ne prenesem sleparjenja s Photoshopom

Uroš je mislil, da bo znanstvenik in je po srednji šoli eno leto študiral na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, smer Biologija, ter nekaj let na Tehniški fakulteti v Mariboru na računalništvu in informatiki. Risanje in fotografija sta bila z njim od nekdaj in nekako si ni predstavljal, da bo lahko kdaj služil denar s to svojo ljubeznijo.

V študijskem času je bilo nekaj let v "prostem teku", rojstvo prvega otroka pa ga je prisililo k streznitvi – kot fotostavec je začel delati v eni večjih mariborskih tiskarn. Tam je spoznal osnove tiskanja, ki ga je zelo navdušilo: "Vohaš barvo, čutiš papir. Noro. A meni je bilo sčasoma to premalo, saj sem želel ustvarjati." S tem pa je postal zelo zaznamovan v razmišljanju o digitalnem svetu in o svojih željah: "Želim si, da bi imel ali uporabljal star tiskarski stroj. Imel bi malo delavnico, sitotisk, fine, stare ročne stvari. Žal je edina možnost ta, da se povežeš z neko inštitucijo, ker se sicer finančno ne izide, sploh dandanes, ko je vse digitalno predvsem zato, ker mora biti narejeno takoj zdaj."

Digitalno nujno zlo Digitalno je zanj nujno zlo in slabost v smislu končnega izdelka. "Digitalna tehnologija, ne vem kako nova in izboljšana je, nikoli ne bo dišala in se ne bo čutila enako kot klasičen način tiska. Poleg tega digitalno dela vsak drugi na vasi in to niso ljudje, ki so hodili v šolo za tiskarja, nekateri niti ne poznajo materialov, ne vedo, da ima papir smer in da če ga narobe obrneš, se tiskovina potem viha. Ni enak odnos do izdelka in do postopka. To pa so stvari, ki štejejo in imajo težo."

Da, Uroš je nostalgik, romantik, zato tudi obožuje sodelovanje z muzejem Narodne osvoboditve Maribor, kjer je vedno delal s starimi stvari. Prva večja razstava, ki jo je sam zasnoval in postavil, je razstava Muzej spominov. "To je bil odličen odraz mene samega. Žive barve. Polno stvari, že skoraj preveč, na prvi pogled vse neurejeno in že skoraj natlačeno. Vsepovsod nekaj. Hotel sem narediti domačnost in vzbuditi radovednost, saj sem tudi sam zelo radoveden. Veliko sebe daš v takšno delo in mislim, da se to potem tudi čuti, ko zadeva stoji in je na odprtju polno obiskovalcev, ti pa stojiš v kotu in opazuješ zadovoljne obraze ljudi, ki hodijo po razstavi."

Delo v zelo ustvarjalni ekipi Multimedijskega centra Kibla Najbolj ustvarjalen in ploden čas glede na število produktov na časovno enoto je bilo zanj delo v zelo ustvarjalni ekipi Multimedijskega centra Kibla. "Zelo veliko je bilo dela, ki je bilo tudi zelo raznoliko. Spoznal sem veliko različnih ljudi, to je bilo sanjsko glede ustvarjanja. Tam sem postopoma samostojno oblikoval in za tisk pripravil posamezne tiskovine. Čez nekaj mesecev se je to sodelovanje tako okrepilo, da je bilo zelo podobno zaposlitvi z rednim delovnim časom. In nastali so izdelki, na katere sem ponosen. Še zdaj mi ljudje govorijo, da so zbirali vabila na razne prireditve, ki so bila moje delo."

Avtor logotipa EPK-ja Iz časa ustvarjanja v Kibli je nastala tudi njegova zgodba z Evropsko prestolnico kulture – Uroš je namreč avtor logotipa EPK-ja. "Tam je nastalo vse. Tisto se je bralo kot pravljico. Prva prijava na Ministrstvo za kulturo je imela rdečo nit in imela je zgodbo. Bila je povezana in bila je smiselna. Tisto noč, ko smo pripravljali material za prijavo na ministrstvo za kulturo, se mi je zgodila moja najboljša delovna izkušnja. Tam je bila cela ekipa in med nami so bili čista sinergija, veselje, pozitivnost. Zjutraj smo še lepili in pripravljali škatle, 'pekli' CD. Ena izmed boljših izkušenj. Čutili smo to zgodbo."

Žal se je ta pravljica končala. Uroš se je spominja s slabimi občutki in tudi kančkom jeze. "V Mariboru ni bilo presežkov, sreča je, da so sploh izpeljali projekt brez večjih škandalov. Žal so ubili prvotno zgodbo, nove pa niso naredili uspešno. Saj stvar brez smiselne zgodbe in povezave ne more teči. Če nima smisla, potem ne more uspeti. Mogoče res samo odstraniš slogan čista energija, ampak v resnici prekineš povezavo s celotno zgodbo, ki je stala za tem. In ta zgodba je upravičevala logo na idejni ravni."

Minimalistično ustvarjanje Uroš se je v svojem oblikovalskem ustvarjanju po dobrih besedah prijateljice našel z založbo Sanje in z njimi sodeloval pri oblikovanju štirih knjig z jasnimi in duhovitimi naslovnicami. "Rad delam jasne in razumljive stvari, za katere ni treba preveč tuhtati, kaj pomenijo. Ustvarjam minimalistično."

Na povabilo založbe Pivec je ilustriral tudi knjigo za otroke. A ilustracija otroških knjig je spet nekaj drugega in velik izziv za avtorja, ki ne ustreza normam ljubkih ilustracij. Avtorici knjige so bile njegove jasne, močne, zabavne ilustracije tovornjakov zelo všeč in tudi mladim bralcem so. "Jaz vse narišem na roko, odtisnem, režem, ne prenesem sleparjenja s Photoshopom. Prava stvar je vedno boljša. Tekst na roko napisan je boljši. Izrezati na roko, če je treba. Narišem na roko in potem sestavim s pomočjo računalnika."

Želja o svoji knjigi s svojimi ilustracijami Z oblikovanjem knjig je odkril še eno svojo željo, da bi nekoč napisal in ilustriral svojo knjigo. "To bo večplastna zgodba z romantičnim junakom, kjer na koncu zmagajo pravica, resnica in ljubezen. Liki pa bodo nekakšna hibridna živalsko-človeško-vesoljska bitja."

Uroš najraje ustvarja v domačem dopoldanskem miru, s svojo izbrano glasbo v ozadju in risarskimi pripomočki pri roki. Včasih je ustvarjalni prostor za mizo, drugič na postelji, tretjič pri kuhanju kosila za njegove tri punce. Kjerkoli, samo da je ustvarjalno razdejanje. "Ustvarjalno razdejanje je tako ali tako vedno okrog mene (nasmeh). Pomembni sta glasba – Nick Cave in britanske indie skupine – in kava. Fetiš imam na svinčnike, flomastre, nalivna peresa in japonske flomastre."

Prepoznaven slog Uroš je v letih oblikovanja postal znan po svojem slogu. "Seveda že imam svoj slog, a tudi bežim od njega. Začneš se ponavljati. Pri festivalu Performa so mi naročili, naj naredim nekaj drugačnega, ker sta bila v Mariboru že dva moja plakata. Bil sem vesel, saj sem naredil nekaj drugega in se vrnil k fotografiji in svojim začetkom, a zadevo nadgradil s kreacijo objekta, ki je bil na fotografiji."

A ob ponavljanju dela je sledilo vprašanje, zakaj ne gre iz Maribora, saj drugje ni njegovih plakatov in umetnin. "Ja, saj vem. Sem zapečkar, zato se raje držim Maribora in varnega mehurčka."

Nagrade A če bi bil Uroš zapečkar, potem ne bi osvojil vseh prepoznavnih nagrad. Z različnimi fotografijami je bil štirikrat v finalu Emzima. Poleg finala fotografije je zelo ponosen na srebrn modrc za najboljše oblikovanje na festivalu vizualne komunikacije Magdalena in na finale festivala Brumen.