Trst, mesto v vojni

Dvojezična predstava, ki združuje dramski besedili Marka Sosiča in Carla Tolazzija, je nastala v koprodukciji Slovenskega stalnega gledališča v Trstu, Il Rossetti – Stalnega gledališča FJK ter društva Casa del lavoratore teatrale, režiser Igor Pison pa jo je zastavil kot nekakšno predstavo v predstavi, v kateri prek Primoža Forteja v vlogi Avtorja-Režiserja spretno dirigira med dvema besediloma in številnimi gledišči.

Fortejev lik tako sprva služi kot predstavnik generacije, ki je pri obravnavi svetovne vojne v zadregi; kaj lahko prek posrednega poznavanja travmatične zgodovine prispeva sama in kje je njen avtorski glas, nato pa prek podeljevanja glasu vpletenih strani, tudi tistih, ki so si stale na nasprotnih straneh, začne postopoma zlagati predvsem zgodbo o čakanju in hrepenenju.

Trst, mesto v vojni združuje glasove s fronte, tiste, ki čakajo svojo neizbežno smrt, ter glasove z mesta, tistih, ki čakajo na kakršenkoli znak, ki bi jim dal vedeti, ali naj svoja življenja prilagodijo izgubi ali vrnitvi. Še posebej izstopajo zgodbe žensk, ki v mimoidočih iščejo obraze svojih ljubih, pri čemer se je zdelo, kot da je svojo vlogo v predstavi odigrala tudi Štefka Drolc, ki je predstavo spremljala iz parterne lože.

Krmarjenje med zgodbami in glasovi se večinoma dogaja za pregrado iz vrvic, na katere je nato projicirana slika, ki jo s kamero za vrvicami beleži Režiser. Rešitev omogoča predvsem osredotočanje na obraze igralcev in igralk, katerih izpovedi so posledično toliko bolj pretresljive, prelivanje med "zaodrjem" in dogajanjem v ospredju pa omogoča elegantno odrsko dinamiko.

Pisonu in dramaturginji Evi Kraševec je uspelo kljub na prvi pogled komemorativni temi ustvariti kompleksno predstavo, ki pogleda tako v medvojno intimo kot v geopolitične razmere v mestu, katerega ime je še danes nabito z nasprotujočimi se konotacijami.