PRELISTANO: Prebujanja

Avtor: Sebastijan Pregelj Založba: Beletrina, 2011 Cena: 22 evrov

Sebastijan Pregelj z zbirko kratke proze Prebujanja nadaljuje svoj bržkone dobro opaženi prozni opus (z zadnjim romanom Mož, ki je jahal tigra se je že tretjič znašel med finalisti za kresnika) in se po romanih spet vrača h kratki prozi, po kateri smo ga pravzaprav spoznali kot pisatelja (zbirke Burkači, skrunilci in krivoprisežniki, Cirilina roža, Svinja brez biserov).

Zgodbe, ki bi se zlahka brale tudi vsaka zase, bralca posrkajo vase skozi prebujanje: "Zbudim se" ali "Odprem oči". Od tam naprej pa se odpirajo svetovi, ki jih z otroško preprostimi stavki niza prvoosebni pripovedovalec – bodisi da v njem vidimo isto osebo (vmes se enkrat izda za Oskarja), ki nas popelje skozi življenje od majhnega otroka do odrasle osebe, bodisi jih beremo kot posamične zgodbe, ki govorijo vsaka zase.

V začetni zgodbi, ki nosi naslov Tako gre ta svet, nas pripovedovalec uvede v svet, kot ga zanj ustvarjajo starši in mu gradijo temelj, iz katerega bo rasel in se ga ne bo nikoli popolnoma osvobodil, in se stopnjuje od preprostih pravil obnašanja "Za mizo sedi pri miru. Ne bingljaj z nogami in ne vrti glave. Ne sprašuj, kaj bo za jesti. Pribor ni za igranje. Prtiček je, da si vanj rišeš usta" do navodil za življenje, ki niso nič manj enoznačna in ujeta v predstave o "pravilnem" svetu:

Od pravil se zgodbe zasukajo v otroštvo mestnega blokovskega otroka, ki svet opazuje skozi svoje oči, na katere mu odrasli vztrajno lepijo svoje leče, skozi katere je svet lepši, kot je v resnici. Odstiranje tabu tem, ki se jih odrasli bojimo zato, ker so boleče in neprijetne, otrok gleda po svoje in ne razume, zakaj oče njegovega prijatelja pretepa sina, o čemer govorijo vsi, ukrepa pa nihče, ali zakaj mu starši prepovedujejo pogovor s homoseksualnim parom, ki z obnašanjem do njega v ničemer ne kaže, da bi bil pogovor lahko neprimeren ali nevaren. Odstiranje sosedskih svetov skozi otroške oči je ogledalo naše vsakdanjosti in spraševanje vesti na zelo preprost način, ki pušča odprte odgovore.

Ker je svet vendarle krut (tako so ga naučili starši), je beg v sanj(arij)e nekaj, v čemer je Pregelj mojster – če na začetku bralec še dobro sledi vstopanju v svet domišljije in sanj, se sčasoma meja popolnoma zabriše in je težko vedeti, ali so obrazi rib, ki se pripovedovalcu odkrijejo v morskih ribah in na oltarju obmorske cerkvice, sanje ali prigoda potapljača, ali je hromi slikar zares narisal sliko, ki gledalca popelje v svet, v katerem podobe oživijo in prek nje slikar invalid odide s tega krutega sveta, ki mu je v mladih letih vzel svobodo gibanja, v lepši svet – svet svoje slike? Je Katarina, ki se večkrat pojavi, tista deklica – sošolka v osnovni šoli, ki umre v letalski nesreči, a je pozneje njegova ljubica in še kaj, le slutnja ali resnična spremljevalka? Prepuščanje svetu igrarij z domišljijo je verjetno najboljša rešitev.