Prelistano: Nad brezni oceanov

Avtor: Joža Horvat Založba: Didakta Cena: 24, 99 evra Prevedel: Tone Potokar

Nad brezni oceanov je pravzaprav ladijski dnevnik Bese, prve jugoslovanske jadrnice, s katero se je Joža Horvat leta 1965 odpravil na pot okoli sveta. Čeprav je bilo to tiste čase v Jugoslaviji skoraj nezaslišano, je s svojo ženo Renato, sinom Markom, inženirjem jadrnice Žikom Pavlovićem in "fantom za vse" Vladom Hrlićem sestavil posadko in se poznega avgustovskega dne odpravil iz Kotorja proti zahodu na dve leti trajajočo plovbo.

Začne se življenje na morju in z morjem, kot ga vidi in čuti barba Joža s svojimi pomorščaki. Živijo skromno, dela ne zmanjka, vreme jim ne prizanaša in že v Sredozemlju se prikažejo prve razpoke v morali, obvezen davek psihičnih in fizičnih naporov. Čeprav posadka preživi svoj ognjeni krst čez Atlantski ocean, jo na Karibih v upanju na boljše čase zapusti inženir Žika, kar ni majhen udarec za preostale člane posadke, ki se vseeno odločijo vztrajati in izpeljati načrtovano pot do konca. Med vzponi in padci se popeljejo čez številna tihomorska otočja ter se nazadnje skozi Sueški prekop vrnejo v Sredozemlje in domači Jadran, ki jih polne vtisov skupaj z domovino vzhičeno pozdravlja.

Že na prvih straneh knjige je jasno, da je barba Joža vešč pisanja, saj se njegov dnevnik nenehno meša s filozofskimi razmišljanji, potopisnimi opažanji, podatki in življenjskimi modrostmi, ki jih je skoval bodisi sproti bodisi povzel po izročilu, zato je nekaj manj kot 500 strani dolgo branje ves čas zanimivo, svoje pa naredi tudi dejstvo, da se zgodba odvija v povsem drugih časih, kot jih poznamo danes. Leta 1965 je namesto globalizacije divjala hladna vojna med ZDA in Sovjetsko zvezo, biti komunist je bilo nekaj otipljivega, zaradi česar si lahko imel težave, angleščina pa ni bila jezik, ki bi ga govoril vsak. Če je bilo treba ujeti želvo ali morskega psa, ni nihče premišljeval, ali je s tem komu storjena kakšna škoda, kaj šele, da bi kdo razmišljal kot vegetarijanec.

Danes si katerokoli daljšo pot težko predstavljamo brez navigacijskih naprav, Beso pa je Joža upravljal le s pomočjo kompasa in sekstanta, zato je bil vsak njen premik izziv za kapitana, posebno poglavje pa so pristajanje, iskanje privezov in vhodov v pristanišča, kar je vsakič znova svojevrsten adrenalinski vložek. Prav tako čudežna so bila popravila barčice, ki je nenehno plačevala ceno svojih konstrukcijskih napak, zaradi katerih je bilo potovanje še toliko bolj naporno, a nič manj mikavno.

Po zaslugi barbe Jože smo nevidni potniki na krovu, ki se skupaj s preostalo posadko borimo z vetrovi, valovi in neurji, nihamo med obupom in veseljem, se srečujemo s svojimi sanjami in demoni, spoznavamo svet in ljudi in se ničkolikokrat vprašamo, kakšen smisel ima takšno trpljenje. Odgovor najdemo vsakič znova, ko posije sonce, se na trnek ujame riba ali pihne dober veter, in izgubimo takoj, ko se zavemo, da je jadralcem svet premajhen: to je krog, ki se na Besi sklene vsak dan, včasih celo večkrat na dan.