"Obtožujem družbo, ki skuša s tišino prekriti konflikt"

Avtorica: Tanja Tuma Založba: Karantanija Cena: 24,90 evrov Roman Češnje bele, rdeče govori o dveh prijateljicah, Adi in Valeriji, iz majhne vasice v Brkinih, ki se v vojni vihri znajdeta na nasprotnih straneh. Prva se poroči z zdravnikom, protikomunistom in domobrancem, druga je aktivistka Osvobodilne fronte, partizanka ter poročena z moškim, ki v času po vojni podpisuje naloge za hitre usmrtitve nasprotnikov. V povojnem času, ki je obračunal s poraženci, otroka obeh pristaneta v naročju tiste, ki ostane v novi Jugoslaviji. V zrelih letih se tako brat in sestra spopadeta s svojo preteklostjo in veliko ljubeznijo svoje pogumne matere.

S Tanjo Tuma, pisateljico, založnico, urednico, smo se pogovarjali o tem, zakaj so potrebni sprava, odpuščanje, dialog o zamolčani preteklosti ter kako so ženski liki zanemarjeni v slovenski literaturi.

Zakaj roman o spravi? Sprva sem oklevala, ali si drznem s svojim slovenskim prvencem na našem knjižnem trgu nastopiti s takim podnaslovom – roman o spravi. Nato sem se odločila, da bom zvesta sebi, svojemu pisanju in junakom – žrtvam vojne, o katerih pišem v Češnjah, belih in rdečih.

Še več, za mnenja o romanu sem prosila mnenjske voditelje s tega področja in njihove ocene objavila na začetku romana. Tako sem pozornost literature preusmerila v temo, ki je mnogokrat tudi politično zlorabljena – spravo. Kot bralka Zolajevih romanov in občudovalka pisateljeve pokončne drže si ne morem kaj, da tudi jaz ne bi vzkliknila svojega Obtožujem! družbi, ki skuša s tišino prikriti konflikt.

Je odsotnost odpuščanja slovenska slabost? Mislim, da na osebni ravni ni. Veliko sosedov, ki so bili v vojni na nasprotnih si straneh, je že davno zakopalo bojno sekiro in sovražne misli. Predvsem naslednje generacije se ne menijo pretirano za stare vojne zgodbe dedkov in babic ter gojijo prijateljstva, kot to želijo.

Zagrenjenost in razkol pa v Sloveniji vseeno ostajata prisotna. Po dveh mesecih od izida romana in diskusije o temah, ki jih odpira, lahko rečem, da bi bilo odpuščanje obeh strani za slovensko družbo pomembno na institucionalni ravni. Slovenci še čakamo visokega politika, ki bi potočil solzo v Kočevskem rogu ali sklonil glavo ter se pokoril na Svetem Urhu pri Ljubljani.

Nimamo voditelja, kot je bil nemški kancler Willy Brandt, ki je pokleknil pred spomenikom žrtvam nacističnega iztrebljanja, in je ves svet onemel pred njegovo veličino. Prisotnost je premalo, potrebno je iskreno obžalovanje, spopadanje s svojo krivdo, da lahko pride odpuščanje.

Všeč mi je, da ste za glavne junakinje romana izbrali ženske in da so vse prave junakinje. Namerno? Ženske so v književnosti vir navdiha kot ljubice, matere, muze, v vojnih romanih pa zvečine trpeče žrtve. Nesmiselno je na tem mestu poglabljati diskusijo, zakaj je tako. O tem lahko bralci veliko najdejo tudi v delovanju Ženskega odbora Slovenskega centra PEN Mira.

Več kot jasno je, da smo ženske od nekdaj aktivni dejavnik življenja, pa če nastopamo v književnosti kot junakinje ali ne. Valerijo in njene prijateljice vojna potegne v svoj uničevalni vrtinec, v katerem doživijo vsaka svoj razvoj od mladih deklet, polnih svetlih pričakovanj za prihodnost, do razočaranih žena in družbenih konformistk, ki se podredijo silam totalitarizmov.

Pomembna za razvoj dogodkov in zgodbe je tudi Valerijina hčerka Ana, otrok svobode, ki s svojo čutnostjo in ljubeznijo pravzaprav izsili spravo. Moški liki so zanimivi na drugačen način. Andrej, domobranski zdravnik, je lepa duša v nesrečnih okoliščinah, njegov sin Tine pa skuša čustva vsak hip nadzorovati z neomajnim razumom. Upam, da so tudi moški liki vredni sočutja, ne le njihovih umišljenih junakinj v romanu, temveč tudi sočutja bralcev.

Knjiga bi morala biti obvezno branje v srednji šoli. Se kaj pogovarjate s srednješolci? Imam pogovore na srednjih šolah, kjer me dijaki sprašujejo o knjigi ter mi predstavljajo svoje videnje romana in teme. Njihovo razmišljanje je najpomembnejše za našo družbo. Preteklosti ne moremo spremeniti, lahko smo le pošteni do dejstev.

Kašni so odzivi bralcev na vašo knjigo in temo? Odzivi bralcev so me zelo lepo presenetili, saj so vsi po vrsti zelo močni. Moški in ženske, ki preberejo roman, so ganjeni, pretreseni, celo kakšno solzo potočijo, predvsem pa angažirani, goreči. Veliko elektronske pošte prejemam, saj je moj naslov objavljen na moji avtorski spletni strani. Knjiga kroži v družinah, po vaseh, v krogu prijateljev, o njej se pogovarjajo in hkrati z besedami detabuizirajo temo, odpirajo prostor toleranci in višji kakovosti sobivanja.

Prizadevala sem si pisati v slogu, ki bo razumljiv vsakemu bralcu, naj bo doktor književnosti ali srednješolec, in očitno mi je to uspelo. Po knjižnicah je knjiga zelo izposojena, prilezla je tudi na prodajne lestvice, na primer Knjigarne Konzorcij.

Ali lahko knjige spreminjajo mnenja ljudi? Upate na kakšen širši dialog? Zelo verjamem v moč besede, predvsem pisane besede. Zame sta angažirana književnost in svoboda govora zelo pomembni. Ne književnost kot dekla nekim političnim idejam, temveč kot izvir kultiviranega dialoga med drugače mislečimi.

Knjige ne samo lahko, temveč imajo nalogo, da zbudijo ljudi iz letargije, ki sta jo povzročili udobno življenje in podganja dirka za materialnimi dobrinami. Otopelost pomeni, da ljudi premalo briga, kaj se dogaja okoli njih, tako da se na družbene izzive odzovejo kot marionete.

Danes je moderno glasovati za to stranko, jutri za drugo, predvsem pa za tisto, ki obljublja blaginjo še naprej. Najbolj cinični sploh ne glasujejo in se le še posmehujejo demokraciji.

Dobro napisani prispevki v medijih, dobre oddaje na radiu in televiziji, dobre knjige so tiste, ki lahko odprejo prostor mislim, duhovnemu razvoju in dialogu, nemalokrat pa tudi družbenim spremembam. Pomislimo na Kočo strica Toma, Oliverja Twista in Germinal že prej omenjenega Zolaja. Seveda si tudi jaz želim, da bi Češnje, bele in rdeče odprle diskusijo o slovenskem razkolu in spravi.

Kaj lahko naredimo, da se kaj podobnega ne ponovi več? Kako se vam zdi današnje sprejemanje drugačnih? Čutite sovražnost do neznanega v Sloveniji? Do drugačnega? Žal se kljub travmatičnim posledicam vojn človeštvo ničesar ne nauči in vsakih toliko let drvi v novo uničenje in vojno. Seveda v vojno drvijo predvsem najbogatejši, ki jim bo kot vsaka vojna do zdaj tudi nova prinesla dobiček.

V demokratičnih družbah bi morali biti toliko razgledani, da bi se temu uprli. Poznavanje drugega, sprejemanje drugačnega, sočutje do drugačnih kultur so za ta upor zelo pomembni. Najbolj pri mladini, ki premalo ve o preteklosti, da bi bila dovolj previdna v prihodnje. Če jim prisluhnete, boste slišali vse mogoče trditve: da so si holokavst izmislili in da ga sploh ni bilo, da so bili slovenski partizani ruski plačani morilci, da so Kočevski rog in druga povojna grobišča ena sama laž in da so v jamah le živalske kosti. Grozno, da ti gredo lasje pokonci ob takih trditvah. Dodajte še malo asocialnosti in igranje nasilnih računalniških iger, pa nismo daleč od profila mladih, ki jih zajamejo vse mogoče radikalne ideje. Proti temu se je treba boriti.

Branje, znanje in odprt razgovor so nedvomno prave metode. Ne represija in ignoranca. Za vse generacije velja: dokler se ljudje pogovarjamo, lahko nasprotja zgladimo po mirni poti. Kadar beremo roman, se v mislih pogovarjamo s pisateljem. Misli in besede pa presežejo neznano, odkrivajo drugačno ter odrežejo ostrino dejanjem.