Jure Markota: Umetnost je sproščanje, ker je zdravljenje

Akademski kipar Jure Markota se je rodil v Slovenj Gradcu leta 1985. Po končani gimnaziji se je leta 2004 vpisal na Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Na oddelku za kiparstvo je študiral pri Dušanu Tršarju, Luju Vodopivcu, Jožetu Baršiju in Alenu Ožboltu. Pri zadnjem je Markota leta 2011 tudi diplomiral z diplomskim delom čCas je denar. Njegov čas je danes razporejen med različne življenjske dejavnosti. Oče sina se ves čas vključuje v kreativni čas preživetja, čas razmišljanja o umetnosti in kreativni čas ustvarjanja. Njegovo ustvarjalno polje se vpenja v različne prostorske spremembe, ki pa so predvsem miselne komponente najprej njega samega in nato tudi komponente gledalca, ki njegovemu delu nameni svoj pogled in čas.

Med študijem in pozneje je kot asistent sodeloval z mnogimi slovenskimi umetniki, Mirsadom Begičem pri postavitvi scenografije, Dragico Čadež in Alenom Ožboltom pri postavitvi razstave, sodeloval pa je tudi pri razvoju idej Tobiasa Putriha. Poleg kiparstva svojo umetniško misel prevaja tudi v medij slikarstva, grafike, arhitekture in v nove medije. Obseg razstav, ki jih lahko našteje mlad umetnik, je številen in prestopa geografske meje Slovenije. S svojim delom je sodeloval na več mednarodnih kiparskih simpozijih v tujini, natečajih in mednarodnih videofestivalih.

"Umetnost je zame razumevanje sveta in razumevanje nas samih v odnosu do sveta. Skozi umetnost ponujam zgolj vprašanja in ne odgovorov. Vprašanja so vedno osebna. Vse večkrat se zavem, da skozi in s pomočjo umetnosti zdravim lastne frustracije. Gradniki konceptov in spodbujevalci likovnih idej so tudi življenjska presenečenja, ki me spodbudijo k razmišljanju, me ustavijo v dnevni rutini in na podlagi teh rezov gradim koncept, formo, prostorsko akcijo. Včasih se ta presenečenja hitro zgradijo v končno informacijo, pri drugih lahko proces dela traja dlje časa."

Poudarek na avtorefleksiji nas torej spremlja na vsakem koraku njegovega opusa. Njegovi objekti, dela na papirju, realizacije konceptov v novih medijih so njegove resnice in ne laži. Nezlaganost pa v gledalcu sproža svojevrstno zanimanje, saj lahko v delu uvidi tudi lastno resnico, lasten tok življenjskega dogajanja, ki je preveden v likovni materiji in je del širšega in kolektivnega sistema in z njim tudi sodeluje in ga soustvarja. Prav zaradi tega umetnikovega vedenja ne moremo reči, da je delo pred nami končano. Delo ima več koncev, vsakič novega, ko se srečamo z njim, tudi ko se avtor ponovno vrača k delu, v njem spregleda nekaj novega in drugega, kar je vsakokrat stimulacija za novo delo.

Avtor, ki si je na Koroškem uredil ustvarjalno okolje oziroma atelje, se očitno zaveda sodobne intermedialnosti posredovanja vsebine, množičnih medijev in prenasičenosti informacij, kar v prepletu v formi v primeru njegovega dela obeta in deluje predvsem na daljši rok. Sam dodaja, da delo ni končano s postavitvijo v galeriji in niti, ko je delo prodano.

V umetnost ne vstopiš s prestopom iz zunanjega sveta v ateljejsko okolje. Jure Markota ta zunanji svet vnaša v svoj delovni prostor, ne nazadnje je prav ta zunanji svet v primeru urbanih akcij tudi njegov ustvarjalni prostor. "Včasih se mi zgodi, da nekaj ur samo sedim v ateljeju, a je ta kontemplacija s prostorom in materialom zelo pomembna. Distanca od življenjskega toka je pomembna, ker mi prav odstop ponudi jasnejši pogled na realno življenje." Akademski kipar zagovarja razmislek in govor o umetnosti in zavrača poenoteno ali kanonizirano mnenje o umetnostni produkciji. Vsak posameznik mora nanjo odgovarjati z lastnim jazom, tako kot z jazom gradi umetnost Jure Markota.

Del njegovega umetniškega poklicnega življenja spremlja tudi delo z otroki, kar umetniku predstavlja dodaten vir zaslužka. V vrtcu se ne vzpostavlja kot pedagog ampak kot umetnik, z namenom, da otroci doživijo Jureta Markoto. Ne uči jih o umetnosti, ampak otroško delo opazuje in jih spodbuja pri njihovi kreativnosti. Sam dodaja, da otroci razmišljajo neobremenjeno in osvobojeno. Umetnik pa vedno razmišlja o milijon plasteh, ki so v produkciji umetnostnega dela pomembne in odvisne od končnega umetnostnega predmeta. Otrok je bitje, ki se lahko odlično izraža.

Ali je umetnost sproščanje? "Umetnost je sproščanje, ker je zdravljenje. Mi umetniki ne potrebujemo psihiatra. Medij in material, misel so sproščanje, ki pa so vsakokrat, ko se lotevamo likovnega ustvarjalnega dela, velik napor." V Ravnah na Koroškem akademski kipar pripravlja novo samostojno razstavo, ki jo bosta sestavljali dve instalaciji. Koncept dela gradijo momenti, ki jih doživlja ponavljajoče in ga v produkcijskem in življenjskem smislu obremenjujejo, in predvsem bes nad inštitucijami in situacijo umetnika v njenem sistemu. Z delom bo ilustriral, kako umetnik vidi sebe in svoje delo in kako njegovo vlogo v sistemu vidi gledalec. "Ne, umetniki nismo svobodnjaki, mi samo podpiramo galerije in sistem, kustosi brez nas ne bi imeli kaj delati. Vsi zaposleni dobijo plačo, mi umetniki pa jo težko dobimo." Umetnikov medij je bivanje tako kot življenje, ki se v življenjskem ciklusu vzpostavlja s prostorskimi spremembami kot prostor. Teh prostorov je seveda veliko, osebni prostor se nadgrajuje z zunanjim prostorom. Ustvarja sam s seboj, na sebi in v sebi ter vtisne sebe in svoja videnja sveta, prevaja nam v umetniški material. Jaz umetnika, ki je vpleten v produkcijo, spregleda vplive družbe, se v njej izpostavlja in z njo vzpostavlja svojevrstno vez. Z delom komentira in provocira, se izkazuje pred družbo, a najprej pred samim seboj.