Horvat, Jovanović in Lorenci vsak o svojem vesolju

Strast do gledališča, misli in čustev, ljubezen do igralca ter premišljevanje o človeku in svetu so ob pogovoru med režiserji Dušanom Jovanovićem, Sebastijanom Horvatom in Jernejem Lorencijem v tretjem dnevu Drama Festivala prežemali Drama Kavarno. Besede režiserjev so tako preglasile zvok kavnega aparata, iskrivost, sproščenost in duhovitost pa so nalezljivo zajele občinstvo in brez dvoma potrdile slogan pogovorov v Drami, ki potekajo pod imenom Družabno in družbeno. Te so začeli pred kratkim, obljubljajo pa, da jih bodo nadaljevali tudi v prihodnji sezoni.

Od rockerja do tibetanskega meniha "Režiser ne režira predstave, temveč režira svet. Režiserska utopija je, da naredi ves sistem," pravi Dušan Jovanović. Tisti režiser, ki zase pravi, da ima rad različne vloge in da si kot režiser neke vrste igralec. Pa tudi tisti režiser, ki bi si želel imeti ranč, kjer bi lahko gojil lipicance. A se zaveda, da tega ne bo mogel uresničiti, tako kot tudi ne tega, da bi bil svetovni popotnik ali rocker, kot je pred časom izgovorjene besede v enem od intervjujev z Vesno Milek prebrala publicistka, sicer tudi moderatorka kavarniškega pogovora.

Jerneja Lorencija je Vesna Milek opisala kot tibetanskega meniha, šamana, prevodnika od spodaj navzgor. Zanj je gledališče srečanje, njegov ideal pa, da to srečanje preide v dogodek. Igralca ljubi, vanj se vsakič znova zaljubi. Dobra predstava je zanj tista, ki preizprašuje gledališkost samo. Čar gledališča vidi tudi v tem, da sprevrača prostor in čas, ter možnosti, da "igralka, ki je na cesti ne bi niti opazil, na odru postane boginja. Nekdo, ki je velik, se zdi majhen …"

Gledališče je za Lorencija predvsem napad oziroma vstop v človeško jedro, vsakdo ima zanj talent, vsaj za to, da je človek. Umetnost igre pa je iskanje načinov, kako zmanjšati stopnjo igranja. "Stremeti k prepoznavanju lastnih mehanizmov, celofanov in se približati jedru", tako je gledališče lahko tisti prostor, ki "me sprejema v vsem tem, kar sem".

Da je igralec vesolje zase, pravi Jovanović, ki poudarja, da starejši ko je, bolj ga igralec tudi zanima. Pri njem išče "pripravljenost na avanturo ustvarjanja. Redki so tisti, s katerimi si želim deliti to pot in se spustiti v medsebojno poglabljanje v njegov svet. Po drugi strani pa na igralca gledam znotraj svojih ciklov. Teh imam od pet do šest in v vsakem sem imel drugačen odnos z igralcem in dramskim besedilom."

Revolucionar med režiserji Za Sebastjana Horvata Vesna Milek pravi, da je revolucionar, čeprav si tega po njegovi najnovejši predstavi v Drami Nekaj sporočil za vesolje ne upa več tako suvereno trditi. Revolucionar ali ne, Horvat pravi, da ga zanima umetnost, ki je v komunikaciji z obstoječo stvarnostjo. Bolj kot igralci ga zanima svet. "Režiserji in igralci smo v službi sveta. Zanima me režiranje konteksta." Režiranje zanj tako pomeni misliti skozi telesa, čustva, iskati to, kar lahko in bi si želel izreči o svetu.

"Vesel sem, da sem Zahodnoevropejec, okužen z neprestanim dvomom. Ne obstajajo več dogme. Ni več velikega subjekta. Dvomim o vsem, igralcu, tekstu … V tem je grozljiva pubertetniška pozicija. In to mi je všeč."

Današnja vloga gledališča je po Horvatovih besedah tudi v tem, da je že v izhodišču velika opozicija sodobnemu svetu. Za predstavo si je treba rezervirati večer, se fizično premakniti v dvorano, izklopiti komunikacijske naprave, se potopiti v kolektiv, ki ga oblikuješ z drugimi gledalci, ter se tako spustiti v motrenje sveta in človeka. "Verjamem v gledališče, ki je opozicija neototalitarizmu, ki iz naših duš dela vzorce. Gledališče vzgaja posameznika, ki bo mislil in čutil na avtonomen način."

"V gledališču doživljaš stvari, ki jih ne moreš v vsakdanjem življenju. To so lepe in težke stvari," je dodal Jovanić. Na koncu pogovora je opozoril še na manjši zdrs v mistifikacijo gledališča, ki so si ga v zanosu in strasti do njegovega ustvarjanja privoščili. Pri tem je opozoril, da obstaja veliko resnih razlogov za kritiko gledališča, a teh se v tem popoldnevu niso lotili.