Gola v Mestnem gledališču ljubljanskem

Že sama postavitev igralcev v spalnico odpira precejšen spekter možnosti, a kot smo se že naučili iz fikcije, so vse slabe. Lahko bi šlo za Möderndorferjevo Spalnico, v kateri se odvija nevarna igra ljubezenskega trojčka, lahko bi šlo tudi za spalnico iz Bertoluccijevih Sanjačev, filma, v katerem med osvobajanjem iz okovov družbe junaki v stanovanju prespijo revolucijo. A spalnica v psihološki drami Gola makedonske avtorice Viktorije Rangelove je v režiji Alena Jelena samo vroča, zatohla in polna histerije.

Nastavki za dolge muke so prisotni: 25-letni Lev, ki ga je odigral obetavni Jernej Gašperin, in 47-letna Patricija, ki jo je odigrala Nataša Barbara Gračner, eno od največjih imen slovenskih gledaliških odrov, sta kombinacija, ki obljublja veliko, ne nazadnje so razmerja s podobno starostno razliko v zadnjih letih končno postala del repertoarja filmov in nadaljevank, pa tudi gledaliških besedil, ki klasične modele heteroseksualnih odnosov postavljajo na glavo in pogosto presegajo spolom pripisane vloge.

A Patricija Nataše Barbare Gračner je v predstavi neznosna. Njeno iskanje potrditve in sicer upravičena sumničavost onemogočata kakršenkoli preobrat v dinamiki odnosa, ki je obremenjen s preteklimi propadlimi zvezami Patricije in čustveno odvisnostjo Leva. Spolni odnosi med njima so pasivno-agresivni, intimnosti pa toliko bolj mučne, saj vse skupaj poteka v neznosni vročini, a glede na razplet smo lahko še srečni, da smo v njih ugledali vsaj malo patološkosti.

Nujno potrebni preobrat namreč premeša karte o tem, kdo je kdo in kakšen odnos v resnici spremljamo, Levov omahujoč in slabo načrtovan pobeg pa v resnici nima toliko zveze s pobegom iz razmerja, kot jo ima z odraščanjem.

Minimalistična scenografija že dolgo ni bila tako utesnjujoča; spalnica, v kateri se v vročini prekladata Patricija in Lev, namreč utesnjuje tako igralca kot tudi zgodbo, ki se kljub obetavnim nastavkom in vročini ne razvije v kaj več kot v skupek freudovskih stereotipov.