Nedelja, 26. 11. 2017, 13.51
7 let
Ob obletnici rojstva Slavka Avsenika
Aleksi Jercog: Avseniki so bili zame ikone in še vedno so #intervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,08
3
"Težko, da bi še kdo imel tako velik odmev in bi postal tako velik fenomen, kot so bili Avseniki. Razen če se v zgodovini spet kaj spremeni. Dvomim, da se bo to zgodilo prav kmalu," razmišlja Aleksi Jercog, 46-letni zamejski Slovenec, ki je svoje navdušenje nad Avseniki prelil v več knjig in zabeležil na filmski trak. Slavko Avsenik, nesporni velikan narodno-zabavne glasbe, bi danes praznoval 88. rojstni dan.
46-letni zamejski Slovenec Aleksi Jercog je glasbeni urednik, publicist in glasbenik. Njegova ljubezen do Ansambla bratov Avsenik izhaja iz družinskega okolja, kjer so se od nekdaj navduševali nad Avsenikovo glasbo, ki je tudi zaradi besedil pomenila povezavo z domovino.
Z Jercogom, ki je o delu Avsenikov napisal štiri knjige, med njimi tudi Zlate zvoke, obsežen katalog Avsenikove glasbe od leta 1953 do 2016, in posnel dokumentarni film, smo se pogovarjali o življenjskem toku Ansambla bratov Avsenik. Intervju objavljamo na dan, ko bi Slavko Avsenik, velikan narodno-zabavne glasbe, ki je umrl leta 2015, praznoval 88. rojstni dan.
"Ljubezen do harmonike ni bila ljubezen na prvi pogled, a je z leti rasla."
Kako se Slovenec iz zamejstva tako navduši nad Slavkom Avsenikom, kot ste se vi, ki ste Ansamblu bratov Avsenik posvetili pet knjig ter posneli dokumentarni film? Od kod takšna povezanost z družino Avsenik?
Mislim, da sem jo podedoval po očetu. Moj oče je bil že od nekdaj navdušen poslušalec glasbe. Še posebej je vzljubil Avsenikovo glasbo, ki je tudi zaradi besedil, ki predstavljajo Slovenijo, pomenila pristno povezavo z domovino.
Bil je tudi tehnološki navdušenec in eden prvih, ki so kupili radijski sprejemnik in magnetofon. Kupoval je seveda tudi Avsenikove plošče. Njihovo glasbo se je pri nas doma poslušalo, odkar pomnim. Verjetno sem jo poslušal že v maminem trebuhu, ljubezen pa se je nadaljevala tudi v mojem otroštvu, ko sem se rad igral z vinilnimi ploščami in poslušal te vrste glasbo.
Preberite še intervju z vnukom Slavka Avsenika:
Saša Avsenik: Ata se je poslovil srečen #intervju
Pri sedmih letih so me starši napotili v glasbeno šolo. Sam sem si sicer želel igrati kitaro, klavir ali bobne, vendar so bila vsa mesta v glasbeni šoli zasedena, zato sem se lotil učenja harmonike. Ni šlo za ljubezen na prvi pogled, a je ljubezen z leti rasla.
Ključni trenutek se je zgodil, ko mi je bratranec prinesel note z Avsenikovo glasbo … Takrat se je vse spremenilo. Začel sem igrati njihove viže, ki tako dobro zvenijo na harmoniki. Učitelj v glasbeni šoli nad tem seveda ni bil navdušen. Študij je narekoval določene vaje, tako da smo igrali bolj kot ne na skrivaj. Poskočni, razposajeni zvoki so me prevzeli.
Kako se spomnite prvega srečanja z družino Avsenik? Ste do njih gojili strahospoštovanje?
Seveda, zame so bili ikone in še vedno so. Na Avsenike smo gledali kot na nedosegljive zvezdnike, vsaj tako je bilo ob koncu 70. let, ko so bili na višku slave in ko so dosegli neverjetno naklado 25 zlatih plošč. Bili so zelo priljubljeni in bolj redko so nastopali doma, zato je bila posebna priložnost, če si jih slišal v živo.
Prvič sem jih v živo videl igrati leta 1978, ko so nastopali v Sežani ali Ajdovščini, ne spomnim se točno. Med odmorom je bratranec predlagal, da Slavka prosiva za avtogram. Spomnim se, da mi je bilo zelo nerodno, bil sem v drugem razredu osnovne šole in glede uporabe slovenskega jezika sem bil precej negotov. No, vseeno sem zbral pogum in Slavka prosil za avtogram, ki ga hranim še danes. To je bil moj prvi stik z njim.
Aleksi o tem, kako je dobil prvi avtogram Slavka Avsenika:
Naslednjič sva se srečala leta 2000, ko je bil v Števerjanu jubilejni 30. festival narodno-zabavne glasbe. V revijalnem delu je nastopil tudi Slavko Avsenik, ki je takrat praznoval 70 let. Takrat sem imel 29 let, delal sem na radiu in pisal za Primorski dnevnik in nekako dobil intervju s Slavkom.
To je bilo najino prvo osebno srečanje in precej dolgo sva se pogovarjala. Naslednja priložnost se je pokazala dve leti pozneje, ko so na Krasu organizirali kulinarično, glasbeno in umetnostno izmenjavo med Begunjami in Krasom. Takrat je družino Avsenik zastopal sin Gregor, ki me je povabil, da jih obiščem. Leta 2002 se je to tudi zgodilo. Sprejeli so me, kot bi prišel predsednik italijanske republike (smeh, op. a.)! Takrat sem spoznal tudi Slavkovo ženo, gospo Brigito, in začeli smo se srečevati.
Prvi intervju s Slavkom Avsneikom je Jercog opravil leta 2000 ob robu festivala narodno-zabavne glasbe v Števerjanu.
Ob 50-obletnici prvega nastopa Avsenikov v zamejstvu (8. 1. 1955) sem se domislil, da bi to obletnico lahko počastili. V mojem domačem kraju Mačkovlje smo pripravili prireditev, sam pa sem pripravil publikacijo o tem z naslovom S pesmijo našo – 50 let z Avsenikovo glasbo na Tržaškem in Goriškem.
Knjižico sem poslal Brigiti in Slavku in kmalu dobil njuno pismo, v katerem sta se mi zahvalila za spomin. Potem smo se večkrat videvali, Slavko in drugi družinski člani pa so večkrat gostovali na našem radiu.
Sta se s Slavkom Avsenikom tikala?
Absolutno ne! Niti z gospo Brigito. Do njiju sem gojil izjemno spoštovanje in upam si trditi, da je bilo spoštovanje obojestransko.
Še posebej ste bili povezani z njegovo ženo Brigito.
Da, precej e-sporočil sva si izmenjala - naučila se je uporabljati računalnik -, prej je večinoma pisala pisma in pošiljala fakse. Videl sem jo kot zelo popolno osebo, zelo močno, vztrajno in zelo zdravorazumsko.
Kako vi vidite njeno vlogo? Skrbela je za družino, odgovarjala na pisma oboževalcem …
Čeprav je bila vedno v zakulisju, je bila po moji oceni poglavitni del zgodbe o Avsenikih. Predvsem s človeškega zornega kota je bila ključna za družino, saj je bil Slavko res zelo veliko odsoten.
Skrbela je za dom, družino, za hišo, ki so jo gradili v Ljubljani, poleg tega je delovala v zakulisju. Brez nje ne bi bilo plošč, literature, not, pesmaric … Za vse to je skrbela ona. To so bile njene ideje.
V družbi Vilka Ovsenika, brata Slavka Avsenika, s katerim sta zaradi različnosti tvorila popoln dvojec.
Veliko je delala tudi z Vilkom (bratom Slavka Avsenika). Vedno ga je spodbujala, da bi napisal Avsenikove skladbe za harmoniko. Brez te, namenoma poenostavljene notne literature danes ne bi toliko ljudi tako zanesljivo igralo Avsenikove glasbe. V tem vidim veliko zaslugo, pa tudi v tem, da je želela, da so v razvejani ponudbi hiše Avsenik v Begunjah tudi knjige, kot je na primer zelo dobrodošla Sivčeva biografija o Avseniku, pa Zlati zvoki (diskografski katalog, ki je delo Aleksija Jercoga).
Skrbela je za kulturno plat, za to, da njihova glasba ne bi bila neka goveja muzika - tega izraza res ne maram! -, ampak je povzdignjena na koncertno raven, da se jo igra, študira in s konkretno knjižno in notno literaturo prenaša naslednjim rodovom.
Avseniki so trikrat nastopili v templju klasične glasbe, Berlinski filharmoniji.
Avseniki so trikrat nastopili v Berlinski filharmoniji. Je bil to tudi v njihovih očeh pomemben dosežek?
Da, čeprav se mi zdi, da se niso zavedali, da so s tem pisali zgodovino.
Bili so prvi ansambel, ki ni igral klasične glasbe, v Berlinski filharmoniji pa so gostovali trikrat. Že če si glasbenik, ki igra klasično glasbo, je to nekaj posebnega, če pa ti uspe kot glasbeniku, ki se ne ukvarja s klasično glasbo, je to še posebej neverjetno.
Oder v Berlinski filharmoniji je verjetno najslavnejši oder v Evropi, tempelj klasične glasbe, višek za vsakega glasbenika. Kaj šele za nekoga, ki je to glasbo igral 20 let prej doma na dvorišču.
To je bilo nekaj nepopisnega, ampak, še enkrat, mislim, da se člani ansambla takrat niso zavedali pomembnosti trenutka.
Zanimivo je tudi to, da je Slavka Avsenika sprejel celo znameniti dirigent Herbert von Karajan - ta ima slovensko kri in je dobro poznal Avsenike -, ki je ravno končal z vajo.
Slavka je prepoznal kot avtorja skladbe Na Golici, v nemškem jeziku gre za Trompetenecho, ga popeljal v prostor, kjer je orkester vadil, in jim dirigiral Golico, orkester pa jo je odigral na pamet! Golico so znali, saj so jo že prej vpletli v venček narodno-zabavnih skladb, ki so bile del njihovega repertoarja.
Brigita Avsenik je delovala v ozadju ansambla, a je bila za njegovo dediščino ključna.
Je kdo v družini Avsenik pisal dnevnik in sproti dokumentiral njihovo pot?
Brigita na začetku, a bolj o začetkih, potem pa je to očitno postala rutina. Tudi to, da so vsake dve leti igrali v Berlinski filharmoniji in Hali Tivoli, je očitno postalo del rutine, služba.
S Slavkom Avsenikom ste opravili več intervjujev. Kakšen odnos je imel do njih? Mu je bilo to odveč, ali se je še vedno rad pogovarjal z novinarji?
Občutek sem imel, da mu pri visoki starosti ni bilo več do intervjujev, a morda se motim. Ko si se enkrat usedel z njim za mizo in se začel pogovarjati, je steklo.
"Na vnuka Saša, ki nadaljujejo njegovo glasbo, je bil izredno ponosen."
Vam je pripovedoval tudi o vnuku Sašu, ki zdaj z ansamblom nadaljuje njegovo tradicijo?
Izredno je bil ponosen nanj, to se je čutilo. Da je imel nekoga, ki je želel nadaljevati tisto, kar so oni ustvarjali toliko let.
Zanimivo je, da je glasbena pot preskočila eno generacijo. Pravijo, da mora miniti ena generacija, preden nekdo v družini prevzame tako nalogo. Vsi Slavkovi sinovi so ubrali drugačno pot, medtem ko ima vnuk Sašo najbolj Slavkovo držo, mislim, da je prava oseba, da nadaljuje Avsenikovo dediščino, tudi zelo komunikativen je.
Kako se je Slavko Avsenik spopadal s starostjo?
O tem se nisva pogovarjala, je bil pa z glasbo povezan vse do zadnjega. Leto dni pred smrtjo družina ni več dajala novic o Slavku. Brigita mi je v pismih vedno govorila o drugih stvareh, o projektih, moža je omenjala mimogrede, kot bi sprejela njegovo stanje, in je raje stremela k prihodnjim ciljem. Kot bi želela povedati, da je treba nadaljevati življenje. Umrla je leto in pol po Slavkovi smrti (27. 2. 2016).
Slavko bi ravno danes, 26. 11., praznoval rojstni dan, 88 let. Ste mu običajno voščili za ta praznik?
Da, napisal sem mu voščilnico, Brigita pa je vedno poskrbela, da sem jo za božič dobil tudi jaz. Glede tega je bila zelo dosledna.
Brigita in Slavko Avsenik s sinom Gregorjem (na levi) in vnukom Sašom (na desni).
V obsežno monografijo o Slavku Avseniku (Slavko Avsenik, Življenje za glasbo, Mladinska knjiga 2017), že vaše peto delo o Avsenikih, ste vpletli številne zgodbe in anekdote. Ena govori tudi o znamenitem mercedesu, ki ga je vozil Slavko. Menda je bil poleg Titovega edini mercedes, ki si ga je lastil zasebnik.
Točno tako. Avseniki so se čisto na začetku kariere prevažali z vlakom, potem pa so ugotovili, da to ni najboljša ideja, in si kupili avtomobile. Prvi je bil, mislim, Leo Ponikvar Levček, nekdanji motociklist, ki si je kupil fička …. Mimogrede, vsi so bili malo povezani s športom. Slavko je nekdanji smučarski skakalec, Mik Soss je jadral …
Franc Košir pa je bil ljubitelj hokeja …
Ja in vedno, kadar je bil doma na Jesenicah, si je ogledal tekmo. Ko so domačini zabili gol, je na trobento zaigral skladbo Prelepa Gorenjska.
Skratka, ko so Avseniki imeli vedno več nastopov, so se odločili za drug sistem prevažanja. Slavko si je v Münchnu kupil rabljeni mercedes, ki je v Sloveniji predstavljal pomemben statusni simbol.
No, nekoč so se ustavili na bencinski črpalki in tam točili bencin, ko se je črpalkar pozanimal, ali potrebujejo račun za podjetje, pa ga je Slavko zavrnil. In črpalkarju je bilo vse jasno: "No, če niste Tito, potem pa ste prav gotovo Slavko Avsenik!" je ugotovil.
Monografija Slavko Avsenik, Življenje za glasbo, je že peto delo o Avsenikih, ki ga je pripravil Aleksi Jercog.
Zapisali ste, da se za avtobus zavestno niso odločili, ker so si bili preveč različni in bi se prehitro nasitili eden drugega.
Res je. Bili so si različni. Slavko je priznal, da bi bilo nemogoče, da bi toliko let zdržali skupaj. Pa še nekaj, to je priznal v najinem božičnem intervjuju, in sicer če bi se vsi vozili z avtobusom in bi se jim zgodila nesreča, bi ugasnil celoten ansambel, tako pa bi vseeno lahko vztrajali naprej.
Glavni razlog za ločeno prevažanje pa je bil ta, da je vsak član imel določene navade. Eni so bili ponočnjaki in so spali dlje, kot na primer Levček, drugi pa ravno obratno.
V ansamblu se je zamenjalo kar nekaj članov. Katera zasedba vam je bila najljubša?
Vsaka je imela nekaj posebnega, meni pa je najbolj blizu tista iz konca 70. let prejšnjega stoletja, ko so bili Avseniki na vrhuncu priljubljenosti. Torej Slavko Avsenik, Leo Ponikvar, Mik Soss, Franc Košir, Albin Rudan - v skupini so bili vedno vrhunski instrumentalisti - ter pevci Alfi Nipič, Jožica Svete in Ema Prodnik. Še posebej so bili od nekdaj izpostavljeni klarinetisti, saj je bil Vilko Ovsenik, ki je delal aranžmaje, tudi klarinetist.
Omenili ste Vilka Ovsenika. Je Slavko rad izpostavljal pomen svojega brata?
Absolutno, to je tudi pravilno. Vilko je bil tisti, ki je postavil prvotno zasedbo, Gorenjski kvartet, ki je pozneje zrasel v kvintet. Postavil je instrumente, ki ustvarjajo značilen Avsenikov zvok.
Če Vilko ne bi zbolel, bi bil verjetno tudi sam dlje časa član ansambla, vsaj na začetku je bil.
Težko rečem, mislim, da sta bila Slavko in Vilko dve različni duši. Čeprav sta bila brata, sta bila povsem različna.
Slavko je bil bolj instinktiven, melodije so dobesedno vrele iz njega, medtem ko je bil Vilko bolj filozofski, refleksiven, melodijam je znal dati obliko. Veliko je razmišljal in se poglabljal v glasbo, točno je utemeljil, zakaj je izbral instrumente, ki jih je izbral, v kateri legi so in podobno. Ravno v tem sta se dopolnjevala.
Za lažjo predstavo o njihovi popularnosti omeniva podatek, da je leta 1965 v Hamburgu njihov koncert obiskalo več ljudi kot koncert skupine Rolling Stones, ki so koncertirali v istem mestu.
Res je, zgodilo se je istega večera, imeli so več poslušalcev. A kot je vedno poudaril tudi Slavko, moramo vzeti v obzir, kdaj in kje se je to zgodilo. Rollingi so ravno izdali ploščo I Can Get No Satisfaction in še niso bili tako znani …
Vsi delamo napake, verjetno so jih tudi Avseniki. Je Slavko kdaj omenil, katere napake so storili v času kariere?
Napak je bilo veliko. Prva in največja napaka je bila prav gotovo ta, da so skladbi Na golici pripisali nemško besedilo. Te različice niso nikoli igrali v živo, posnetek je zgolj na eni plošči. Za besedilo je poskrbel Fred Rauch, voditelj bavarskega radia, ki je Avsenike odkril v nemško govorečem okolju, še v času Gorenjskega kvarteta. Očitno je bil daljnoviden in je predvideval, da bo skladba doživela velik uspeh.
Napisal je besedilo, ki je res banalno. Na nemški avtorski agenciji so tako kot avtorji skladbe Na Golici napisani trije avtorji, poleg bratov Slavka in Vilka še Fred Rauch. Ker so avtorske pravice delijo na tri osebe oz. na polovico (melodija in besedilo), to pomeni, da Rauch še zdaj, čeprav je že umrl, dobiva polovico tantiem, ki sicer pripadajo Avsenikom.
Mislim, da je šlo v tem primeru bolj za naivnost kot napako. Avseniki so bili takrat na začetku svoje poti in niso imeli nikakršne moči pri pogajanjih.
Veliko težav je bilo tudi na koncu - to mi je povedal Slavkov sin Slavko ml. -, ko se je slutilo, da gre ansambel proti koncu poti, to je bilo ob koncu 80 let. Založba Telefunken je nehala delovati, Avseniki so prešli k manjši založbi Koch, ki se je komaj vzpenjala, zamenjali so menedžerje, bilo je nekaj neprijetnih zadev … Verjetno bi z drugim menedžerjem še lahko ustvarjali, a so se verjetno naveličali eden drugega.
Takrat je bila storjena marsikatera napaka. Leta 1988, ko so Avseniki praznovali 35-obletnico obstoja in so že slutili, da se bliža konec, jim je menedžer predlagal, da bi se podali na poslovilno turnejo, da bi se poslovili kot zvezde. Termini za večje dvorane so bili že znani, vendar Slavko o tem ni želel niti slišati.
Zakaj ne?
Verjetno ni želel slišati besede o tem, da bi lahko bilo konec.
Kako se je v obdobju, ko so bili na vrhuncu popularnosti, kazalo njihovo zvezdništvo? Kaj je pomenilo biti zvezda v 80. letih?
Ne vem, vem pa, da se je o njih veliko pisalo, marsikaj pa tudi ugibalo. Nekajkrat se je šušljalo, da bo ansambel prenehal, predvsem v rumenem tisku.
Slavko je od nekdaj zelo skrbno varoval svojo zasebnost, nikoli ni želel, da se v javnosti vedelo, kdo so njegovi otroci in kje živijo. Nobenih fotografij ni bilo v javnosti, v tej knjigi so objavljene prvič. Prispevali so jih Slavkovi sinovi. Enkrat smo se dobili v Begunjah in vsak je prinesel eno škatlo fotografij.
Zvezdništvo se verjetno kaže tudi v tem, da so večkrat igrali za takratnega predsednika Tina?
Da, desetkrat. Prvič že leta 1956 na Bledu, zadnjič pa na zadnje Titovo silvestrovo na Brionih.
Na začetku so bila vabila bolj uradna, potem ko so že vzpostavili neki neformalni odnos, pa jih je upal povabiti tudi zadnji trenutek. Ko so bili na primer nekoč v Zürichu v Švici, jih je poklical, naj pridejo naslednji dan igrat, ker ima v gosteh nekega predsednika. Ni jim preostalo drugega, kot da so odpovedali nastop, z letalom pripotovali v Jugoslavijo in nastopali. Na koncu so bile to že zasebne večerje, družabnosti.
Večina materialne dediščine Ansambla bratov Avsenik je predstavljena v Avsenikovem muzeju v Begunjah na Gorenjskem, kjer sta odraščala brata Slavko Avsenik in Vilko Ovsenik.
V knjigi ste zapisali tudi, da kadar so Avseniki igrali na gasilskih veselicah, je bilo jasno, da si bo društvo lahko privoščilo novo brizgalno brizgo.
Res je, tako se je govorilo. Toliko dobička so ustvarili.
Menda so igrali tudi za zbiranje sredstev za gradnjo Triglavskega doma na Kredarici.
Da, precej so igrali v dobrodelne namene. Tudi za ljubljansko bolnišnico in za Planico. Pa tudi za zasebne stvari, ki jih niso delili z javnostjo. Med drugim so igrali tudi za Glasbeno matico v Trstu in rekonstrukcijo tržaškega narodnega doma.
Enkrat na leto so igrali tudi v Begunjah, za domačine, to pa je bilo videti tako, da sta se naredili dve zabavi, ena pri njihovi gostilni Pri Jožovcu, kjer so igrali, in vzporedni veselici.
Slavko Avsenik je leta 1960 članom skupine menda prepovedal uživanje alkohola pred nastopi. Zakaj?
Ker je bila to prelomnica. Potem ko so v 50. letih Avseniki igrali kot amaterji in zraven hodili še v službo, so se na prehodu v 60. leta zaradi preobilice dela profesionalizirali. Slavko je takrat prepovedal, da bi se pred in med nastopi uživalo alkohol. Pri tem je bil zelo strog. Pevka Jožica Svete se spominja, da je enkrat nekoga zasačil pri točilnem pultu in se je kar precej razjezil.
Pri tem načelu je vztrajal in tako je tudi prav. Moral je varovati ugled. Ko se pojavljaš pred tako številčnim občinstvom, kot so se oni, moraš dati vse od sebe.
Menda vam je ob neki priložnosti dejal, da izberite en naslov, on pa vam bo napisal skladbo. Kdaj se je to zgodilo?
Joj, res je. To se je zgodilo po dokumentarnem filmu o 60 letih Avsenikove glasbe, ki smo ga snemali v drugi polovici leta 2013.
Film je doživel premiero decembra istega leta in ker se nihče od članov družine Avsenik dogodka ni mogel udeležiti, mi ni preostalo drugega, kot da družini pošljem DVD s filmom. Slavko me je poklical čez nekaj dni in se mi zahvalil za opravljeno delo. Bil je navdušen, rekel je, da ne ve, kako naj se mi zahvali, in takrat predlagal, naj se odločim za neki naslov, on pa mi bo napisal pesem.
Spomnim se, da sem bil v službi in nisem vedel, kaj naj rečem. Rekel sem samo, da se bom oglasil, potem pa je Slavko zbolel in žal se nismo nikoli več srečali. Če bi se in bi se ideja s skladbo uresničila, bi bil jaz najsrečnejša oseba na tem svetu.
Ste razmišljali o naslovu?
Ne, sem pa razmišljal o tem, da bi Sašo Martelanc, novinar in pesnik z našega konca, napisal besedilo, Slavko bi prispeval melodijo, jaz pa bi napravil aranžma.
Si predstavljate, da bi še kateri od slovenskih ansamblov doživel tak uspeh kot Avseniki?
Mislim, da ne, pa ne zaradi zmogljivosti glasbenikov, ampak zato, ker so bili Avseniki začetniki novega glasbenega žanra, s tem pa se ne more pohvaliti prav veliko ljudi. To so storili v pravem trenutku, ko je bila po tem potreba. Ljudje so njihovo glasbo začutili kot nekaj, kar odraža njihova čustva.
Druga stvar pa je sprememba tehnologije. Nekoč smo plošče kupovali, to je bil skoraj edini način, da si lahko slišal ansambel, danes plošče kupujejo samo še zbiratelji in redkokdo drug.
Težko, da bi še kdo imel tako velik odmev in bi postal tako velik fenomen, ko so bili Avseniki. Razen če se v zgodovini spet kaj spremeni. Dvomim, da se bo to zgodilo prav kmalu.
3