Restavracija Aquila d'Oro: razgled na ono stran Brd

Restvracija Aquila d'Oro na gradu Trussio je verjetno najbolj fotogenična lokacija med Zagrebom in Benetkami. Grad ali, kot je moderno reči, podeželska vila beneških premožnežev, naj bi bil zgrajen 1257, od tistih časov pa je zamenjal mnogo lastnikov in preživel mnogo vojn. Družina, ki zdaj streže gostom, je grad kupila 1969, ga prenovila in razvila najbolj elitno malico v Furlaniji. In če vam čas ali še bolj finance dopuščajo v Brda, nedaleč od meje pri Neblu, si omislite poletno večerjo, ki jo pripravljajo zgolj na šestih mizah, ki so bile prejšnji konec tedna, ko smo pohajkovali tam, razprodane. In to v časih krize ni majhna reč, še posebej, če vemo, da ponujajo meni s štirimi jedmi in serijo sladic po 81 evrov na osebo in če dodamo, da niti vina niso ravno poceni.

Castello di Trussio dell'Aquila d'Oro

Loc. Trussio 13 34070 Dolegna Del Collio (Dolenje v Brdih), Italija

Telefon: +39 0481 61255

A pogled z natančno urejenega grajskega vrta na sonce, ki zahaja v odtenkih oranžne, rdeče, vijoličaste in na koncu temnomodre, je več, kot lahko dobite daleč naokoli, hrana je zgolj spremljava (podobno kot Gershwin ali Clayderman), a treba je priznati, z recepti v restavraciji, ki jo visoko ceni tudi Michelin, nikoli ne zgrešijo. Zašminkirani gospodar in pomočnica sta natančna kot ura in strežeta kot najbolje šolana natakarja. Na mizi je težek srebrni pribor in dragi kozarci, vsaka miza pa ima še umetniški dodatek, eni velikega petelina, drugi kozarec, okrašen s kristalčki, tretji spet neko kupico iz starih dni, ko je bil grad še utrdba.

Na mizi je črn popečen kruh in mehki polžki, spremlja jih furlansko maslo s piransko soljo in bakalar. Vročina je ravno toliko popustila, da se maslo ne topi prehitro, a je večer še vedno dovolj topel, da ima peneče vino z Gardskega jezera svoj smisel. Mimogrede, včasih je imel gospodar obsežno, na roko spisano vinsko karto, ki je ne kaže več tako intenzivno kot nekoč, ampak sam predlaga vina, ki jih ponuja tisti večer. Prvi je bil sauvignon iz bližnje kleti Vie di Romans, ki je v naših krajih ne zaznamo pogosto, gre pa za ne predrago vino, ki mu razen redkih naši ne sežejo prav blizu. Sauvignon je pokrival skoraj pretežko omleto ali kar palačinko z dimljeno rikoto z zelišči, koprivami ter omako iz teletine.

Tudi na splošno je bilo od našega zadnjega obiska pred nekaj leti opaziti, da grajski gospodje vse več pozornosti posvečajo zelenjavi kot dodatku ali prilogi posameznim jedem. Je pa ostal iz starih časov karpačo, ki ga povsem prekriva oljčno olje, na vrhu pa dodajo papriko, ki jo napolnijo s kombinacijo tune in lokalnega sira. Mešanje mesa in rib mnogim ni všeč, a niti ena sestavina krožnika ni bila po naključju izbrana in jed, ki bi bila za naše standarde malce preveč pomešana, se je izjemno povezala z lokalnim sauvignonom, medtem ko je šef že strokovno odpiral Jermannov Dreams 2007. Polno vino velikih vonjev in dodelanega okusa – ob računu se je izkazalo, da ga cenijo po kar 15 evrov na kozarec. Dreams, ki ga pijejo bojda irski rockerji U2 in ameriška superzvezdnica Madonna, je sam po sebi izvrsten cuvee, ješprenj, narejen kot rižota ali kot bi rekla Ana Roš "ričota", pa je lokalni izdelek, ki kombinacijo še izboljša. Ješprenj lokalni kmeti pod gradom gojijo že več kot 200 let, je bil ponosen gospodar, tako kot ima pod gradom Jermanna in kot ima v okolici dovolj drobno narezane zelenjave, zelišč in začimb. Vse skupaj je pomešal in postregel na velikih krožnikih, miza pa je sumila, da je dodal še res na drobno, do nerazpoznavnosti narezanega rakca.

Kot rečeno, popolna kombinacija se je zgodila šele z vinom, to pa je eno glavnih vlog igralo tudi pri glavni jedi. Mojster je kot rdeče ponujal kozarec Ornellaie, mi pa smo rekli, da bi raje lokalno rdeče, podobno kot sta bila lokalna Jermann in Vie di Romans. Prispel je cabernet sauvignon Vino dei Ladri iz vinarije Casa delle Rose, ki domuje kakšnih 500 metrov od gradu. Ne samo poceni, ampak izjemno, sicer že kar težko vino, je pospremilo kos krače patanegre. Prestižnega iberskega prašička popečejo, dodajo za vzorec črnih tartufov, bučke, jajčevce in žlico krompirja. Na videz težka kombinacija ni bila obilna in spet, kombinacija z vinom je bila natančna kot podaja Inieste.

Sladice. Pravzaprav spet vino. Gospodar nekako ne mara vleči na plan vinske karte, smo ga pa prepričali, da nam je pokazal karto sladkih vin, ki so na gradu eden pomembnejših delov ponudbe. Tokratni zvezdnik je bil šeri Alvear Solera 1927 Pedro Ximénez. Gost napitek se je dobro rimal s kavo v obliki pudinga, panakoto na karameli, mareličnim sladoledom in še posebej s čokoladnim piškotom. V drugi fazi sladkanja so ponudili še banane z malinami, ribez in borovnice v žlički, pa meringe, lincerje in še nekaj hišnih piškotkov. Čeprav je bila pot proti Sloveniji dolga zgolj kilometer in pol, smo preskočili grappo, kot smo že prej preskočili nekaj pomembnih jedi, ki jih naša degustacija ni vsebovala. Če želite, vam namreč po grajsko pripravijo tudi prepelice in gosja jetra.

Povzetek

Prestižna restavracija na gradu nedaleč od nas, ki ponuja tisto, česar na naši strani Brd (še) ni. Prepelice, tartufi, gosja jetra, španska svinjina … vse pripravljeno, kot je treba, pa še z veliko dozo grajskega teatra, da o razgledu niti ne govorimo.

Vina so izjemna, čeprav karte ne marajo kazati. Imajo vse, kar se zgodi v Brdih, in vsa, tudi dražja vina sveta.

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.