Gostilna Špengl: drug obraz Marka Pavčnika (zaprto)

Celjska gostilna Špengl si domovanje deli z igralnico in hotelom, ki vabi goste s pompoznim imenom Faraon. Ko se odpravite skozi kič umetnih palm, ki naj bi krasile parkirišče in vhod v poslopje, padete v gostilno Špengl, ki prinaša povsem drugo, bolj domače okolje z modro-belimi prti ter mizo, obloženo s sestavinami in začimbami za tatarski biftek. Tu so še plastična igrala za otroke, da ne motijo odraslih pri mizi, in velika tabla z vinsko karto, na kateri je spodobno število vin na kozarec.

Nismo dolgo razmišljali in naročili kozarec hišne penine Pavus, ki z imenom dokazuje, da smo v prostorih, ki jih nadzira Marko Pavčnik s sedežem na laškem gradu. Penina, ki jo polnijo v koprski kleti, je bila kar prijetno presenečenje, v ponudbi mehurčkov pa naštejejo še zlato in srebrno radgonsko, Medota, Isteniča in Donno Regino iz kleti Čarga. Nobenih tujcev, nobenih šampanjcev. Podobno kot pri belih vinih, kjer imajo več štajerskih vin od Steyerja do Kupljena, P&F, Verusa, Dopplerja in Frešerja. Malce drugače kot pri rdečih, kjer je več primorskih avtorjev – Colja, Dušan Kristančič, Prinčič, Erzetič in Marjan Simčič – ter nekaj španskih poskusov.

Že omenjena miza s pripravljenimi začimbami nas je prepričala, da smo najprej naročili tatarski biftek in ga podprli s Kupljenovim modrim burgundcem. Za 24 evrov dobite pripravo pri mizi in porcijo, ki bi zadostovala vsaj za dvakrat več ljudi, kot je napisano. Še posebej ko dodajo svoje toplo pecivo, ki je drugače verjetno osnova za hišne pice, mojster pa ob tatarca postavi še nekaj prilog: olive, kumarice, češnjevce, feferone, okisano rdečo čebulo, pečeno papriko in obvezno maslo, da je mera polna. Velja opozorilo, da se utegnete zelo najesti, kar je tudi našemu omizju rahlo otežilo pot naprej po jedilnem listu.

Med hladnimi jedmi sicer ponujajo še nekaj običajnih dobrot, kraški pršut, hobotnico v solati, kapreze in jelenov karpačo, potem pa ponudijo juhe, na naš večer bučkino (in ne bučno, kot bi v tem letnem času pričakovali) in govejo. A Špengl je izboljšana različica špageterije in picerije, zato smo morali poskusiti tudi njoke. Vzeli smo malo, še vedno preobilno porcijo po bolonjsko in ni dvoma, ugotovili smo, da so v tem pogledu kuharji mojstri. Sicer pa v nasprotju s številnimi špageterijami ali poitalijančenimi lokali pri Špenglu ne pretiravajo z različnimi polivkami. Pripravijo fuže, njoke, rezance in lazanje s štirimi, petimi dodatki (od 5,2 do 13 evrov), nekaj je tudi samostojnih solat in več kot dva ducata pic, ki jih cenijo od 5,3 do 8,9 evra.

Mi smo jih tisti večer izpustili, ker smo se raje lotili klasičnih glavnih jedi, s katerimi se podobno kot na začetku s tatarskim biftekom radi pohvalijo. V tem primeru z lastnim receptom za izjemen burger: osnova je ramstek, dodajo slanino, por in še nekaj sezonske zelenjave, čedar in omako za žar. Vse skupaj podložijo z mrežastim čipsom, ob strani pa sta še omaka za žar ter omaka iz gorčice in majoneze. In mimogrede, ob vseh predsodkih, ki jih ima ljudstvo v zvezi s štajerskimi rdečimi vini, je bil Dopplerjev rdeči Efekt (modra frankinja in zweigelt) ob burgerju celo bolj učinkovit kot španski tempranillo na drugi strani. Val de los Frailes je namreč spremljal teletino, na maslu ocvrt dunajski zrezek s krompirjevim pirejem, v katerem sta se skrivali šalotka in slanina, zraven pa so za osvežitev dodali svežo špinačo.

Tudi obe mesni porciji sta bili obilni, skoraj pretežki, a takšen lokal, kot je Špengl, je narejen zato, da gosta nasiti. Podobno konkretne porcije dobite, če naročite argentinsko govedo s tartufato, biftek z gosjimi jetri, svinjsko ribico, tuno s pistacijo, brancina ali piščanca. Vse jedi imajo namreč priloge, ki ne dopuščajo, da bi jedci odšli lačni. Še posebej če na koncu poskusijo sladice. Bolj kot ne gre za (preveč) mednarodne in ne domače recepte: tiramisu, jagodni in skutin mus, čokoladni narastek, ajdova panakota, pomarančni cheesecake … V našem primeru je bil to sladoled bazilike z jagodnim musom, jogurtovo peno, čokoladno zemljo in svežimi jagodami. Tudi v tem primeru obilna pojedina, celo tako obilna, da nismo zmogli niti žganja na koncu.

V vsakem primeru pa je očitno, da je Špengl, če bo le držal tempo, lepa pridobitev za Celje in dokaz, da mojster Pavčnik ni samo abstraktni umetnik, ampak tudi človek, ki lahko pripravi dobro povsem običajno kosilo.

Povzetek Gostilna, malo pa tudi špageterija in picerija, kjer so recepti natančno izdelani, porcije pa skoraj prevelike. Nujno poskusite tatarski biftek in burger.

Vinska karta je napisana na stenski tabli. Izbor ni preširok, a za vsakogar se najde nekaj. Tudi vin na kozarec je veliko. Če bi dlakocepili, bi dodali kakšno tuje peneče vino in kakšen slovenski presežek.

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.