Zadnji dan Schengenfesta za sladokusce

Ne letošnjem Schengenfestu je bila prekinjena še ena, za organizatorje ne lahka tradicija, da je zadnji dan namenjen pospravljanju in drugim pripravam na odhod. Letos v Vinci zadnji dan festivala ni bilo bistveno manj obiskovalcev kot prejšnja dva dneva. Še več, nikjer se ni čutilo, da se festival zaključuje. Očitno se je velika večina obiskovalcev odločila, da do zadnjega trenutka uživa v lepi naravi, druženju in dobri glasbi. Odhod pa je prestavila na naslednji dan. Merilo uspešnosti kakega festivala je zagotovo tudi, koliko dela so imeli varnostniki in medicinski reševalci. Slednji so na Schengenfestu, z izjemo nekaj običajnih kratkih posredovanj, večino časa preživeli ob klepetu, gledanju filmov na prenosniku in druženju ob strokovnih debatah. Tudi varnostniki in reditelji (večinoma člani tamkajšnjega prostovoljnega gasilskega društva, op. p.) letošnjega festivala zaslužijo vse pohvale, saj so bili vedno prijazni, nemoteči in nikoli niso izkoriščali svojega položaja. Skratka, Schengenfest 2011 je bil nadvse prijetna izkušnja tako za tiste, ki so tja prišli uživat, kot za tiste, ki so (smo) tam delali.

Zadnji dan manj zvenečih imen

Glasbeni program zadnjega dne festivala niso tvorila tako zveneča imena kot prejšnja dva dneva. Treba pa je priznati, da je bila izbira nastopajočih zelo domiselna in je po strukturni - recimo ji bolj alternativni - usmeritvi spominjala na prvi Schengenfest, katerega eden glavnih predznakov je bila predvsem drugačna in kakovostna glasbena usmeritev. Da se vztrajanje na kakovostnih izvajalcih lahko tudi komercialno izplača, se je lepo izkazalo včeraj, saj je nastope na zadnji dan festivala spremljalo praktično enako število obiskovalcev kot prejšnja dneva. Tudi vrhuncev in ekstatičnih trenutkov ni bilo nič manj kot prejšnja dneva, čeprav je bila glasba nastopajočih včeraj precej bolj zahtevna in predvsem v večini primerov širšemu občinstvu nekaj manj znana.

Za konec pa še malce bolj na kratko o nastopajočih, ki so vsak po svoje prispevali, da je bil zadnji dan letošnjega Schengenfesta nekaj zares posebnega.

Prebujanje s Pink studio

Pink studio so sanjava hrvaška indie retro pop skupina, ki je z zleknjenim groovom poskrbela za prijetno, poznopopoldansko prebujanje.

Precej bolj konkretni so bili Stara šula, lokalni, a zato nič slabši bend, ki praši z energičnimi riffi nabit, precej odpiljen heavy metal, ki ga mestoma zanese v kanček bolj moderne in drugič spet v bolj tradicionalne boogie/hard vode.

Ljubljanska zasedba EightBomb je s svojim psihotičnim, zagrizenim, pregretim rockabillyjem, ki zveni kot Elvis na transfuziji in čistem kisiku, še za dne pod oder spravila ogromno obiskovalcev, ki so plesali. Bend ima tudi izjemno podobo, dva kitarista in pevca – nekakšna pobegla Univerzalna vojaka v belih "Bruce Willis" spodnjih majicah, spremljata "nori znanstvenik" kontrabasist in bobnar, ki je bil zaradi svoje divjosti izgnan iz petdesetih.

Luc Van Acker je s svojimi RevCo World na Vinico prinesel kanček sijaja Revolting Cocks, enih najbolj odbitih in cenjenih industrial gverilcev Revolting Cocks. Izvedbe njihovih "uspešnic" so bile kanček bolj elektronske in ponekod še bolj napadalne.

S.A.R.S. postajajo stadionska atrakcija

The Quemists so pokazali kanček sijaja razvejane bristolske hibridne drum 'n' bass scene. Bend na koncertu zveni precej bolj rockersko, energično elektronsko in hrupno kot na svojih studijskih posnetkih.

S.A.R.S., zdaj že dodobra razkrita skrivnost beograjskega glasbenega podzemlja, postajajo prava stadionska atrakcija. Kolektivni žur, ki so ga začeli, se je nadaljeval in se še v malce večji meri razplamtel med izjemnim nastopom skupine Dubioza Kolektiv. Neverjetno je bilo videti, s kakšno strastjo njihovi oboževalci pojejo družbeno angažirana besedila skupine, kot bi šlo za ljubezenske zimzelene melodije. Valter se bo vrnil!

Mednarodna atrakcija Kultur Schock je s silovitim nastopom in brezkompromisnim mešanjem najrazličnejših rock in etno slogov sijajno zaključila letošnji Schenegenfest. Vse čast občinstvu, ki je budno spremljalo in reagiralo na njihovo, vsaj za zgodnje jutranje ure, vse prej kot preprosto glasbo.