The Misfits: koncert (pre)velike jakosti

Mariborski bend Happy Ol´McWeasel je s svojo ostro punk izvedbo irskih narodnih dodobra zagrel sprva še precej maloštevilno občinstvo. Bend je navdušil tako s prepričljivo izvedbo kot z odrskim nastopom. V čast pa si lahko šteje tudi, da je prav vsak, ki je pomolil nos v dvorano, stopil tudi naprej in do konca spremljal njihov nekaj več kot polurni nastop.

Nato je na oder stopilo osebje, ki je pripravljalo vse potrebno za nastop "zvezd večera". Ko je tehnik rahlo zabrenkal na kitaro, je v dvorani zagrmelo in v trenutku je postalo jasno, da bo na nastopu The Misfits šlo zares in do konca.

Po kakšnih desetih minutah je trojica stopila na oder. Glavni pevec, basist, edini originalni član in vodja skupine Jerry Only je po pričakovanju imel pričesko z dolgim pramenom po sredini čela, kar je dajalo učinek velike razpoke na glavi. Kitarist Dez Cadena je imel pobarvan obraz in je bil videti kot zombi. Najbolj grozljiva, a hkrati najbolj simpatična pa je bila "b-movie" maska bobnarja z imenom Robo.

The Misfits so vse tisto, kar današnji punk ni. Bend danes tvori le še trojica pošasti, ki za razliko od današnjih lepih in urejeni punkerjev stavi le na to, da pride do vaše glave in pri tem ne izbira sredstev – tudi za ceno kakšne izvedbene ali tehnične napake.

Že ob izvedbi uvodne klasike Halloween je bilo jasno, da ranjenih ne bo. Skupina je očitno stavila tudi na pošastno glasen zvok, s katerim bo tudi fizično obračunala z nami. Močno ozvočenje v Cvetličarni je sicer povsem primerno tudi za takšne izzive in tudi tokrat ni pokleknilo. Pokleknil pa je njihov tonski tehnik, ki napadalnim decibelom ni bil niti približno kos. Visoki toni in prevelika kompresija so naredili hreščeč odmev, kar je bilo skladbo ali dve še čisto simpatično, pozneje pa je postalo moteče. Predvsem kitare se prve pol ure njihovega silovitega nastopa praktično ni slišalo.

Morda so imeli tisti povsem spredaj nekaj več sreče in so morda lahko slišali vsak kanček kitare naravnost iz Dezovih ojačevalcev. Sicer odlično Jerryjevo in tudi Dezovo petje pa je izginjalo v nekakšnih intervalih. Da nismo bili v paniki samo mi, ampak tudi tonski tehnik, se je kazalo v njegovih nervoznih kretnjah in miksanju s pomočjo slušalk, kar je pri takšni jakosti povsem brezupno opravilo. Zgodba o "toncu" pa se tu šele začne. Namreč, takoj ko je vsaj za silo popravil zvok, kar je trajalo celo večnost, si je mladenič poleg mešalne mize postavil mikrofon in je zavzeto pel spremljevalne vokale, pri čemer je bil bistveno bolj uspešen kot pa pri zvočnih nastavitvah.

"Zvočna grozljivka" pa ni niti najmanj zmotila celotnega vzdušja. Že po nekaj skladbah se je tretjina dvorane spremenila v "brezno" nenadzorovanega norenja in tulečega spodbujanja benda, ki občinstvu ni ostal dolžan. Iz skladbe v skladbo je po zraku letelo vse več piva in vode, občasno pa se je kljub nenormalni jakosti zaslišalo tudi petje občinstva. Jerry se je za burne odzive občinstva (kot dober pedagog) vsake toliko zahvalil, za kaj več pa dobesedno ni bilo časa. The Misfits so preprosto leteli skozi skladbe in se med njimi praktično niso ustavljali, kar je njihovemu nastopu dajalo še dodatno napetost in čar.

Only je pel odlično in se je presenetljivo dobro vživel v način petja prejšnjih pevcev skupine Glenna Danziga in Michala Gravesa. Odlično pa mu je tako pri solističnih kot spremljevalnih vokalih pomagal Dez. Tudi sama izvedba je bila, kot je pri ameriških punk bendih že kar pravilo, izvrstna, silovita in točna. The Misfits so v nekaj več kot uro in pol dolgem nastopu v veličastnem slogu izvedli večino svojih najbolj znanih skladb, a še zdaleč ne vseh. Med njimi so še posebej navdušile uvodna Helloween, Hybrid Moments, Teenagers From Mars,Some Kinda Hate, Astro Zombies, 20 Eyes, Horror Hotel, Angelfuck, American Psycho, London Dungeon, Crawling Eye, Helena (ta še posebno), Land Of The Dead, Saturday Night, We Are 138, Descending Angel in zaključna Die Die My Darling. Za posladek in predvsem na veselje starejših obiskovalcev je bend izvedel še nekaj klasikov ameriških hardcore legend Black Flag, pri katerih je nekoč igral Dez. Prav tako so The Misfits predstavili tudi skladbo z novega albuma, ki bo izšel jeseni.

Po koncertu je Jerry še kar nekaj časa ostal na odru in delil avtograme, se polival z vodo ter se rokoval in pogovarjal z oboževalci. Tudi ta podrobnost kaže, da The Misfits ostajajo eden najbolj poštenih, posebnih in iskrenih bendov na punk sceni. In prav tak je bil tudi včerajšnji koncert.