Terraneo: Ali mora prerasti plenice?

Precej pisana skupinica hrvaških poletnih glasbenih festivalov je lani dobila mlajšega brata, ki sliši na ime Terraneo. Na prvi pogled malce bolj alternativen šibeniški otrok se je že v prvem letu svojega življenja neustrašno postavil ob bok svojemu starejšemu zagrebškemu bratu, festivalu INmusic, a je bilo že lani nemudoma jasno, da bo za razvoj potreboval še kakšno leto ali več. In res, letošnja druga festivalska izdaja je lanskoletno navdušenje ovila v meglico razočaranja in medlih "indie oziroma tam nekje" sodobnih bendov. Da ne bo pomote – kdorkoli se je udeležil festivala, ki je potekal med 7. in 10. avgustom, je med bero nastopajočih lahko našel nekaj zase, zdi pa se, da je letos primanjkovalo nastopajočih, ki bi se jim uspelo ugnezditi v trajen spomin obiskovalcev.

Od hektičnosti do objema intimnih pop ritmov

Za eno od pričakovanih zasedb so recimo veljali philadelphijski The Roots – medtem ko so na za začetku poskrbeli za izjemno barvito popotovanje v fuzijo hip hopa, funka, soula, obogateno s kitarskim rockom, se je v drugi polovici njihovega odrskega zasedanja zdelo, kot da bi želeli v preostalih nekaj minut stlačiti čim več in z dodatkom venčka dobro znanih izposojenih skladb (denimo Sweet Child of Mine) navdušiti slehernega obiskovalca. Prenasičeno, hektično in morda zato neuspešno.

V popolnoma druge vode je kot headliner zaplaval britanski indie pop trojček The XX. Le mesec pred izidom naslednika svoje prve plošče xx, ki ga je tako rekoč izstrelila na naslovnice revij in velike odre, je ovit v sramežljive modre luči redkobesedno pokazal tisto, kar zna – izjemno všečen, preprost odrski performans, ki pa bi na žalost festivalskega občinstva zaradi svoje intimne narave do veliko večjega izraza prišel med štirimi stenami kluba.

Nekaj podobnega bi bilo mogoče trditi tudi za projekt tUnE-yArDs ameriške glasbenice Merrill Garbus, ki smo jo marca gostili tudi v Menzi pri koritu. Še več, njen mišmaš art popa, roka, afriških ritmov in hip hopa je mestoma izredno neokusno zmotila glasba, ki je prihajala iz najbližjega elektronsko obarvanega vojaškega poslopja oziroma hangarja. Najrazličnejše težave z zvokom na Terraneu pravzaprav niso nič nenavadnega – ker ga med potjo od glasbenikov do občinstva nemalokrat ukrade veter, ga morajo tonski mojstri naviti skorajda do onemoglosti, rezultat pa je dostikrat neprebavljiva kepa inštrumentalnega direndaja.

Bruhajoči vulkan najintenzivnejših

Nemalo tonskih težav je prvi festivalski dan zaznamovalo tudi koncertno uro britanske zasedbe 65daysofstatic, ki pa se je kljub temu uspela izkazati za enega letošnjih najbolj izrazitih in navdušujočih aktov. S svojo mešanico elektronske glasbe in matematično navdahnjenim post rockom je občinstvo popeljala na popotovanje po prostranih inštrumentalnih prerijah do emocij bruhajočih pobesnelih vulkanov.

Tretji dan so njeno poslanstvo nadaljevali newyorški Swans, ki so meni nič tebi nič med tistimi, ki jim je že malce presedala tako imenovana in pogosto prezirana "hipsterska scena", obveljali za "the band" letošnjega Terranea. V svoji predstavi so občinstvo dražili z malce bolj razvlečenimi momenti, nato pa ob vrhuncih poskrbeli za hrupen metež kitarskega nažiganja in apokaliptičnih bobnov, s katerimi so za malico pojedli marsikaterega festivalskega kolega, denimo skorajda anemične "indiejce", kot so The Vaccines ali Wild Beasts. Med temi si gre morda zapomniti škotske mladeniče We Were Promised Jetpacks, ki jim je na odru dokaj solidno uspelo podoživeti kombinacijo igrivih kitar z eksplozivnimi vrhunci in fantovskim vokalom, ki piko na i zariše prej omenjeni igrivosti, mestoma pa deluje ranljivo in čustveno.

Za ljubitelje plesnih korakov

Med bolj všečne nastopajoče so se uvrstili očitno temačnejši in bolj eksperimentalni Nemci The Notwist in udarnejši Valižani Future of the Left, ki so med izvajanjem svojega kontroliranega kaosa z občinstvom komunicirali kar z žaljivkami. Med temačnejše bi lahko uvrščali tudi Britance The Horrors. Peterček, ki bi ga zaradi presušenih telesc v tesno oprijetih temnih oblačilih skorajda odpihnilo z odra, se je v sebi lastnem združevanju izrazitih synthov in kitarskih rifov na odru gibal v skorajda rock zvezdniški maniri – kljub zanimivemu pogledu na oder pa je glasbeno njihov koncert obtičal nekje med tistimi bolj povprečnimi.

Za ljubitelje plesne glasbe je bilo poskrbljeno predvsem za stenami vojaških hangarjev, na velikem odru pa so za gibanja željne okončine skušali poskrbeti tudi Parov Stelar Band, Groove Armada v DJ preobleki in dvojec Digitalism, ki pa je na žalost mnogih razočaral z medlo, ponavljajočo se glasbeno porcijo. Na festivalu so bile poleg drugih barv nekdanje Jugoslavije prisotne tudi slovenske, ki so jih med bendi denimo zastopali Žoambo Žoet Workestrao in The Toronto Drug Bust.

Kaj prinaša 2013?

Lani je bilo festivalu Terraneo mogoče očitati pomanjkanje smetnjakov za ločevanje oziroma kakršnikoli smetnjakov, kar je bilo glede na to, da se je festival oglaševal kot Summer Eco Music Festival, nedopustljivo. Letos se te oznake ni več intenzivno oklepal, mogoče pa je bilo opaziti tudi več smetnjakov, ki so se ločili na tiste za povratno in tiste za nepovratno embalažo. Na žalost so bili označeni zelo slabo, zato je popolnoma mogoče, da večjega učinka niso imeli.

Če smo se lani po koncu prvega Terranea letošnjega obiska kljub negativnim platem festivala vseeno veselili – navsezadnje je festival potekal prvič –, se letos porajajo dvomi. Kljub privlačni atmosferi, ki jo pričara severnodalmatinska polpuščavska pokrajina v kombinaciji z morjem, namreč letošnja medlost celotne festivalske izkušnje, v kateri so prevladovali brezizrazni bendi in težave z zvokom, v ustih pušča grenak priokus. Kaj prinaša leto 2013? Festival je lani obetal veliko in upamo, da njegova letošnja druga izdaja pomeni le to, da mu še ni uspelo prerasti plenic.