Torek, 18. 11. 2014, 15.29
7 let, 1 mesec
OCENA FILMA: Številka 55
Številka 55 je dobro naoljen propagandni stroj hrvaške osamosvojitvene vojne, ki bolj kot na film spominja na računalniško igro Call of Duty. Brutalen in hujskaški realizem brez prave vsebine.
Glede na to, da si nisem ogledal drugih filmov v tekmovalnem programu puljskega filmskega festivala, težko ocenjujem odločitev tamkajšnje žirije, ki je filmu Številka 55 (Broj 55) – produkcijsko izpiljeni, a vsebinsko prazni rekonstrukciji krvavega dogodka iz hrvaške osamosvojitvene vojne – podelila kar osem zlatih aren, med drugimi za najboljši hrvaški film leta, najboljšo režijo (Kristijan Milić) in najboljši scenarij (Ivan Pavličić).
Ne dvomim, da je ta bombastično posnet akcijski vojni triler zasluženo slavil v vseh tehničnih kategorijah. Čudi me predvsem nagrada za scenarij. Če je žirija menila, da si jo zasluži Milićičev film, potem bi jo morali namesto Pavličića prejeti tisti, ki so se na obeh straneh bojevali. Scenarij je spisala zgodovina, Pavličić je prispeval samo papir in pisalo.
Nedavna zgodovina Balkana je polna krutih zgodb. Ena od teh je tudi zgodba o skupini hrvaških vojakov, ki so jeseni leta 1991 v vasi Kusonje v bližini Pakraca padli v zasedo srbskih enot. Po tem, ko so Srbi onesposobili njihovo improvizirano "home-made" oklepno vozilo, se je 20 hrvaških borcev (med njimi jih je kar 18 prihajalo iz Bjelovarja) skrilo v hišo s hišno številko 55, po kateri je film dobil naslov. Nasprotnikom so se upirali skoraj 24 ur. Morije ni preživel nihče.
Vojaška vaja v brutalnem slogu
Obkoljeni hrvaški vojaki niso osebe, temveč hrana za naboje. Njihovi krvniki – kdo je bil v tem primeru zločinec in kdo žrtev, je kristalno jasno – so prikazani kot zamaščeni "smradljivci", ki popivajo med stražo. Trpljenja civilistov ne vidimo. Kontroverzna vojna drama Srdžana Dragojevića Lepe vasi lepo gorijo, ki so jo številni po krivici označili za srbsko propagando, nam je veliko bolje prikazala okrutnost in banalnost vojne. Oba filma primerjam samo zato, ker ju druži podoben zaplet – tam je bila skupina borcev ujeta v predoru, tokrat so ti ujeti v hiši –, čeprav bi si Milić verjetno bolj želel, da bi njegov film primerjali z Reševanjem vojaka Ryana. To primerjavo prepuščam drugim.
Hujskaški realizem brez prave vsebine
Kako ga bodo doživljale generacije mladih, ki so se rodili po vojni? Kaj jim Številka 55 sporoča? Če je namen filma prikazati junaštvo svoje strani in krutost ter nečloveškost nasprotne, potem bi lahko enak film posneli tudi Srbi in Bošnjaki. Spremenila bi se samo lokacija, v nekaterih primerih pa še to ne.
Pri filmu pogrešam komentar in vsebino. V nasprotnem primeru si ga lahko razlagamo kot produkcijsko izpiljeno propagando, ki se okorišča na račun žrtev zločinske politike peščice posameznikov različnih nacionalnosti in iz njih ustvarja mučenike. Na žalost je stranski produkt te hujskaške propagande, ki igra na karto nacionalnih čustev, nadaljnje zastrupljanje odnosov med narodi nekdanje skupne države.
Številka 55, ki jo je Milić posnel v produkciji hrvaške nacionalne televizije, naj bi bila prvi v seriji šestih filmov, ki nam bodo osvetlili dogajanje v času hrvaške domovinske vojne. Če bo žirija puljskega filmskega festivala nagrade podeljevala po kriteriju domoljubja, so zlate arene za naslednjih pet let že podeljene. Naslednjemu filmu v tej seriji bom še dal priložnost. Če se bo izkušnja ponovila, me tretji film ne spravi več v kino. Takšnega brutalnega in hujskaškega realizma brez prave vsebine pač ne potrebujem.
Napovednik filma Številka 55: