Torek, 23. 8. 2011, 18.01
7 let, 1 mesec
OCENA FILMA: Smrkci
Razčistimo takoj na začetku – nič nimam proti malim bitjecem, ki so se pred več kot pol stoletja prvič predstavili v stripih belgijskega ustvarjalca z umetniškim imenom Peyo. Nasprotno, kratke risanke v produkciji Hanne-Barbere so bile sestavni del mojega otroštva, podobno kot to velja za številne, ki so odraščali v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Na Smrkce me vežejo lepi spomini in o njih si mislim le najboljše. Prav zato pa imam toliko slabše mnenje o pričujočem zmazku, ki so ga ustvarili po liniji najmanjšega napora.
Ne delajmo si utvar – tisti, ki bi jih v kina zvabili nostalgični spomini, po letih presegajo ciljno publiko za najmanj desetletje ali dve. In čeprav filma ne morem ocenjevati skozi oči petletnika, obstaja velika verjetnost, da bodo najmlajši ob ogledu uživali. Je namen s tem že dosežen? Je to res edini kriterij, po katerem bi morali presojati otroške filme? Pri podobni, morda malo mlajši, starostni skupini bi namreč to poslanstvo zlahka uresničila tudi celovečerna različica Telebajskov.
Malčke, ki so jim Smrkci prvenstveno namenjeni, do samostojnega obiska kinematografov loči še kar nekaj let. Ob sebi potrebujejo skrbnika, poleg tega pa ima ta populacija izrazito močno sposobnost prepričevanja, kar so spretno izkoristili tisti, ki so o projektu odločali – ves trud so namenili pravi plavi oglaševalski ofenzivi. Kako zavrniti otroka, ki je na vsakem koraku izpostavljen modri barvi in ki vam razlaga, da so si film ogledali že vsi njegovi sošolci? Pri tovrstnih otroških "vabah" tako po pravilu najbolj nasmrkajo odrasli, ki so tako rekoč prisiljeni v ogled filma.
Če to sploh lahko imenujemo film, saj so rezultati zgoraj opisane filozofije prežvečeni izdelki, ki nimajo z ustvarjalnostjo nič skupnega. Izrabijo podobe, ki so že del popularne kulture, in jih izmaličijo v nekaj, kar v Hollywoodu imenujejo družinska zabava. Ne preseneča, da je Smrkcem sorodna umotvora, prvi dve ekranizaciji Scobby-Dooja, režirala ista oseba, Raja Gosnell, ki je odgovoren tudi za Čivavo z Beverly Hillsa.
Zgodbe je samo za vzorec, zato v njej ne moremo iskati logike. Peščico Smrkcev v begu pred Gargamelom posrka magični portal, ki jih izvrže sredi New Yorka. Zatočišče pred zlobnim čarovnikom, ki želi izsrkati njihovo esenco, najdejo pri mladih zakoncih, ki pričakujeta otroka. Bodoči očka, ki je – kako ironično – zaposlen v oglaševalski industriji, bo z njihovo pomočjo spoznal pravi pomen družine in odrekanja. In da mora vedno poslušati svoje srce. Ustvarjalci so sicer raje prisluhnili svojim denarnicam, nasvet pa naj vsekakor upoštevajo vsi z nizkimi dohodki in številčnim potomstvom, ki si bo želelo Smrkce ogledati v kinu.
Pozitivna točka Smrkcev je vsekakor sinhronizacija, ki bo staršem prihranila mučno prevajanje vsakega stavka posebej. Kljub preprosti zgodbi pa to še ne pomeni, da bodo vedoželjni malčki razumeli vse, kar se na platnu dogaja. V primeru njihovih vprašanj se bodo odrasli morali zanesti na lastno domišljijo, saj film ne razjasni skoraj ničesar. Kaj je funkcija portala in zakaj ta vodi v New York namesto v Tokio? Kaj je modra esenca Smrkcev, ki si jo Gargamel tako želi? In ali jo uporabljajo tudi pri izdelavi modre tabletke? Dobro, ta misel je rezervirana za starejšo populacijo. Ki jo bo verjetno najbolj begalo vprašanje, kako so se lahko pod scenarij podpisali kar štirje pisci?
Ostane še komika, ki jo lahko razdelimo na položajsko in verbalno. Za vse osebnosti v filmu, igrane in animirane, veljajo isti fizikalni zakoni – zakoni risank. Na vsakih nekaj minut se nekdo zaleti v šipo tako, da se z obrazom prilepi na steklo. Nič hudega, če gre za šipo drvečega avtobusa. Veliko je tudi tekanja in padcev. Pod besedno komiko se uvršča govorica Smrkcev, imenovana smrkojezik, pri kateri je edini pogoj, da se besede začnejo na "smrk". Dobrodošla je tudi navezava na modro barvo. Dodajte še nekaj straniščnih šal in dobili boste približek zabave, ki jo ponujajo Smrkci.
Koliko bo ta zabava ustrezala okusu vašega otroka, boste najbolje precenili sami. Filmska različica Smrkcev otrokovemu razvoju prav gotovo ne bo škodila in bo, kot sem že omenil, večino najverjetneje zabavala. Dvomim pa, da jim bo pomenila kaj več od najbežnejše oblike zabave. Kaj šele, da bi ta upodobitev postala sestavni del njihovih spominov, ki bi jih nosili v srcih, ko bodo odrastli. Filmske čarovnije, kakršno so nam ponujale Disneyjeve klasike, Smrkci ne prinašajo. Za kaj takega ne bi smeli temeljiti na preračunljivosti, temveč na premišljeni vsebini. Pri Smrkcih je na žalost tako – od zunaj so modri, znotraj pa jih nič ni.