OCENA FILMA: Rdeča kapica

Rdeča kapica je doživela že kar nekaj interpretacij, a verjetno nobena do zdaj ni bila tako nedolžno privlačna, kot jo lahko pričara le velikooka Amanda Seyfried. Igralka je bila resnično rojena za režiserkino vizijo Rdeče kapice, a kaj, ko ta vizija ni ravno višek izvirnosti. Catherine Hardwicke ima za seboj režijo Somraka in tudi v Rdeči kapici ostaja zvesta najstniškim ljubezenskim trikotnikom in privlačni vizualni estetiki z bledimi in, oh, tako zelo čutečimi lepotci (ter lepoticami) na čelu, le da tokrat za temačnost ne poskrbi vampirska nota, ampak prisotnost volkodlaka.

Celovečerec predstavljajo kot triler oziroma srhljivko, v kateri se dekle Valerie (Amanda Seyfried) namesto v bogatega Henryja (Max Irons), s katerim bi jo radi poročili starši, zagleda v samotnega gozdarja Petra (Shiloh Fernandez). Ljubezen je močnejša tudi od strahu pred volkodlakom, ki mladenko ogroža med njenimi obiski. Ker vaščani (ki so videti kot nekakšni amiši) že več let živijo v strahu pred zverjo, ki jo pomirjajo le z mesečnimi žrtvovanji, jim na pomoč priskoči slavni lovec na volkodlake, oče Solomon (Gary Oldman).

Največji plus filma je – tudi če zelo cenimo Oldmana - vsekakor nedolžna najstnica s temačno stranjo, Amanda Seyfried. Na žalost jo na cedilu pustijo njeni soigralci, predvsem fanta, ki dopolnjujeta ljubezenski trikotnik. Stopnja kemije med njimi je nična in igra temelji bolj na šobljenju in pogledih nerazumljenosti. Kako "somrakovsko". Največja težava sicer tiči v zgodbi, ki se ne more odločiti, ali bi bila grozljivka oziroma triler ali najstniška romanca, stanje na dveh bregovih pa se ji ne obrestuje. Estetsko in povprečno.