Ponedeljek,
8. 8. 2011,
11.46

Osveženo pred

5 let, 7 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1

Natisni članek

Natisni članek

superjunaki Marvel Maščevalci Chris Evans Stotnik Amerika ocenili smo

Ponedeljek, 8. 8. 2011, 11.46

5 let, 7 mesecev

OCENA FILMA: Prvi maščevalec: Stotnik Amerika

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1
Prvi maščevalec: Stotnik Amerika

Najnovejšemu v dolgi vrsti filmov o superherojih - z junakom, ki je precej bolj herojski kot super - uspe izpolniti poslanstvo zadovoljivega poletnega razvedrila, kaj več od tega pa ne.

Človeštvu kar naprej grozi uničenje. Še dobro, da ima stripovska založba Marvel Comics na voljo dovolj veliko zalogo superjunakov, ki nam lahko priskočijo na pomoč. Še preden so se Možje X in Thor dobro poslovili od naših kinodvoran, že imamo priložnost spoznati Stotnika Ameriko. In prvi vtis, ki ga pusti na gledalcih, je presenetljivo dober. Škoda, da ga do konca filma malo pokvari.

Piše se leto 1942 in Steve Rogers – slabotni fant iz Brooklyna – se poskuša na vsak način pridružiti vojski za boj proti nacistom. Zaradi šibkega zdravja so ga zavrnili že na petih naborih, vendar se njegova vztrajnost obrestuje, ko ga dr. Abraham Erskin (Stanley Tucci) povabi v posebno enoto pod vodstvom oficirja Chesterja (Tommy Lee Jones). Steva tam s pomočjo znanstvenega poskusa spremenijo v supervojaka, primernega za opravljanje najnevarnejših misij.

Do tu vse lepo in prav. Zgodba je precej preprosta in nima ambicij po zapletanju, kar daje filmu (in naslovnemu junaku) poseben značaj. Ta je še toliko izrazitejši v današnjem času, ko so meje med dobrim in slabim zabrisane, razklani in travmatični superjunaki pa se, kot nekakšni novodobni Hamleti, praviloma soočajo z različnimi moralnimi vprašanji. Pred 70 leti je bilo drugače.

Steve je zlati deček brez napak, ki bi si ga vsaka potencialna tašča želela za zeta. Pogumen, vztrajen, požrtvovalen, pravičen, pošten, zaščitniški in patriotski. Njegova edina pomanjkljivost je telesna šibkost (in posledično nizka samozavest pri dekletih). Kot Stotnik Amerika nima niti teh težav.

Prvi maščevalec: Stotnik Amerika | Foto:

Čeprav lahko gledamo nanj kot na naivnega idealista, pa prav ta njegova preprostost prinaša v žanr posebno svežino. Pooseblja ameriške ideale, ko so ti še imeli pridih nedolžnosti. Seveda zgodovinski kontekst pomaga, vendar sam še ne preprečuje nenamerne komičnosti osrednjega junaka – zasluge za to gredo prvenstveno Chrisu Evansu, ki je v vlogi maščevalca ves čas prepričljiv.

Težave nastopijo v drugi polovici filma, posvečeni akciji. Pohvalimo lahko sicer njen retro pridih in izostanek posiljenih bombastičnih prizorov, po drugi strani pa v drugi uri zgodba zaradi nje izgubi na napetosti. Če ga primerjamo s sorodnimi superheroji, je Stotnik Amerika preprosto premalo … super.

Dojemamo ga kot v ameriško zastavo odetega vrhunskega atleta, katerega najljubša disciplina je met kladiva, oprostite, ščita. Poleg tega akcija, ki ne ponuja ničesar novega, popolnoma zasenči razvoj osebnosti. Če pri nekdanjem slabiču ne začutimo niti malo začudenja ob pridobljeni neverjetni moči – zakaj bi bili nad njo začudeni sami?

Brez dobrega negativca ni odličnega filma o superherojih in prav v tem se skriva največja šibkost Stotnika Amerike. Glavni sovražnik našega junaka ni Hitler, kot bi si morda mislili, temveč njegov vodja oddelka za razvoj orožja in ljubitelj okultnega Red Skull, ki si je uspel prilastiti skrivnostno energijo, s katero bi lahko zavladal svetu.

Če bi o tem malo manj govoril in več naredil, bi mu to morda celo uspelo. Pred našimi očmi ne stori nič drugega, kot da svojo tehnologijo preizkusi na oficirjih vojske, ki ji pripada. Veliko zabavneje bi bilo, če bi v zrak poslal samega Hitlerja – zgodovinske netočnosti filmu tako ne moremo zameriti.

Prvi maščevalec: Stotnik Amerika | Foto:

Počasi začenjajo nacisti v vlogah hudobcev že presedati, sploh če so ustvarjeni tako površno, kot to velja za Red Skulla. Ta ni vizualno nič drugega kot rdeča različica Maske, ki je nekdaj obsedla Jima Carreyja. Tokrat se pod njo skriva Hugo Weaving, ki pa nas z nemškim naglasom pusti veliko hladnejše, kot je to storil z metodičnim govorom gospoda Smitha v Matrici.

V vlogi nacista je bil letos precej učinkovitejši že Kevin Bacon v Možeh X, da niti ne omenjam praktično identičnega negativca, proti kateremu se je boril Hellboy. Ko je na platnu Red Skull, imamo občutek, da gledamo risanko, kar pomeni, da ne občutimo nobene nevarnosti in napetosti.

Morda vse te pomanjkljivosti ne bi bile tako očitne, če bi bili dramatični in akcijski deli v filmu enakomerneje porazdeljeni. Končni vtis na srečo popravi tudi zadnji prizor, ki je praktično najrazburljivejši, čeprav ne vsebuje akcije.

O presežku tako ne moremo govoriti, vseeno pa film (predvsem njegova prva polovica) ponuja dovolj zabave, da ne zaostaja preveč za predhodnimi bratskimi projekti. Stotnik Amerika namreč poleg Iron Mana, Hulka in Thora sestavlja ekipo Maščevalcev – Marvelovih junakov, ki bodo prihodnje leto nastopili v skupnem filmu. In čeprav je kronološko prvi maščevalec, je od naštete druščine zadnji, ki se nam predstavlja v samostojnem filmu.

Nanj lahko gledamo kot na užitno predjed, katere namen je vzbuditi tek. Za občutek sitosti pa bomo očitno morali počakati na glavni obrok, s katerim nam bodo postregli naslednje poletje.

Napovednik filma: