OCENA FILMA: Pravi pogum

Joel in Ethan Coen sta zadnja leta prava ljubljenca oskarjev. Leta 2008 sta s filmom Ni dežele za starce (No Country for Old Men), pobrala štiri kipce, tudi tistega za najboljši film. Dve leti kasneje sta nominacijo dobila za Zresni se (A Serious Man), komično dramo brez zvezdnikov, ki bi brez priimka Coen najverjetneje (in nezasluženo) ostala prezrta. Letos sta filmarja presenetila s kar desetimi nominacijami za vestern Pravi pogum (True Grit), ki je pravzaprav druga filmska adaptacija romana Charlesa Portisa iz leta 1968, za prvo adaptacijo pa je glavni igralec John Wayne leta 1969 celo prejel oskarja.

"Waynovo" vlogo šerifa Roosterja Cogburna, moža s "pravim pogumom", je tokrat prevzel Jeff Bridges, očitno rojen za like pijancev z grdimi besedami na koncu jezika in s srcem na pravem mestu. Za eno takih vlog je ne nazadnje lani odnesel tudi oskarja. A tokrat Jeff med goltanjem viskija jezdi konja in zna kljub prevezi prek očesa kroglo poslati v pravo smer. In menda ima tudi pravi pogum, zaradi česar se odločna 14-letna Maddie (Hailee Steinfeld) odloči, da je prav on tisti, ki bi ji lahko pomagal najti morilca njenega očeta. Za primerni znesek se s tem strinja tudi Cogburn, na poti pa se nenavadni dvojici pridruži tudi zvezni šerif LaBeouf (Matt Damon).

Brata Coen sta v svoji karieri posnela kar nekaj dobrih filmov, zato bi težko rekli, da gre za njun najboljši izdelek, a vsekakor lahko Pravi pogum zapeljemo k vrhu njunih dosežkov. Film je neposreden in "čist", brez bombastičnih vložkov, ki bi se jih morda lahko bali pri omembi vesterna, sploh sodobnega. Prav nasprotno, Pravi pogum nas prej spomni na to, zakaj imamo radi vesterne, in se brez romantiziranja divjega zahoda pokloni temu žanru, obenem pa je nepretenciozen in ohrani nekaj tipičnih coenovskih domislic.

Dobro zgodbo in izvedbo seveda oplemenitijo tudi dobri igralci – mlada in zelo prepričljiva Hailee Steinfeld bi si mirno zaslužila nominacijo za oskarja v kategoriji glavne igralke, ne stranske, saj odlično parira prav tako nominiranemu veteranu Bridgesu. Čeprav smo šele na začetku filmskega leta, lahko mirno zagotovimo, da gre za enega najboljših letošnjih filmov. Pravi pogum ni toliko pogumen, kot je korekten in konkreten – neizprosen, smešen in odlično odigran. Velik plus!