OCENA FILMA: Polnoč v Parizu

Po filmu Vicky Cristina Barcelona, ki se je odvijal v katalonski prestolnici, se je Woody Allen v Polnoči v Parizu odpravil v francosko prestolnico in posnel celovečerec, ki ga opevajo kot ljubezensko pismo temu mestu. No ja, z vsem spoštovanjem do Woodyja, a film je v resnici videti kot res dolga reklama za Pariz v treh pomembnih (in pogosto opevanih) obdobjih.

Glavni junak Gil (Owen Wilson) namreč po spletu nič kaj nenavadnih okoliščin prisede v starinski avtomobil in se znajde v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, ko je bil Pariz pribežališče danes svetovno znanih umetnikov in ustvarjalcev od Pabla Picassa do Ernesta Hemingwayja. Scenarist Gil je neskončno zaljubljen v Pariz, še posebej v dežju, in nenehno sanjari o drugačni realnosti, prepričan, da bi bilo življenje v Parizu, kakršen je bil nekoč, bolje kot je tukaj in zdaj. Gilova zaročenka Inez (Rachel McAdams), s katero sta v družbi njenih snobovskih staršev pripotovala v Francijo, ne deli njegovega navdušenja. Bolj jo zanima turistična plat države ter intelektualni in vsevedni prijatelj Paul, čigar razlage praktično vsega posluša veliko raje kot Gilove težave z njegovim romanesknim prvencem. Še dobro, da so Gilovi novi prijatelji iz osrčja zlate dobe, ki jih srečuje med nočnim pohajkovanjem po mestu, veliko dovzetnejši za njegovo ustvarjalno krizo, pa tudi za ljubezenske težave. In ko že mislite, da ste videli že vse, za vogalom čaka še belle epoque.

Če začnemo na začetku, šepa že kemija med Wilsonom in McAdamsovo, ki skupaj delujeta skoraj tako nenaravno kot Carla Bruni in Nicolas Sarkozy. Brunijeva se seveda za nekaj minut pojavi tudi v filmu, še ena od številnih glorificiranih stažistov, ki tvorijo membrano okoli Wilsonovega lika in skušajo narediti njegovo iskanje pravega mesta pod soncem (oziroma pariškimi lučmi) vsaj približno zanimivo. Čeprav Gil išče navdih, a v resnici svoj namen (in še bolj v resnici izhod iz zgrešenega razmerja), ne preveč skrit nauk filma ostaja pravzaprav to, da moramo biti srečni v tem času in zdaj. Romantiziranje preteklosti je morda privlačno, a brezplodno.

Polnoč v Parizu je sicer simpatičen in vsekakor kratkočasen film, a na koncu deluje kot 94-minutna reklama za francosko prestolnico oziroma za vse tisto, kar od nekdaj poslušamo o Parizu, kar je še toliko hujše. Res gre za zelo domišljeno in lahkotno reklamo, polno tipičnih allenovskih dialogov, a tole mini potovanje po času (ki ga lahko tako naivno jemlje samo gledalec, ki si ni ogledal prav nobenega ZF-filma na to temo) bi bilo potrebno tudi Woodyju. Igralska zasedba ostaja neizkoriščena, komika je precej predvidljiva in kar bi moralo biti magično, izpade osladno. Ja, Pariz je veličasten. Čaroben, enkraten, večen. Ta film ni.