OCENA FILMA: Okus maščevanja

Da ima danski režiser Niels Arden Oplev žilico za akcijske sekvence in temačno vzdušje, je pokazal že s švedskim Dekletom z zmajskim tatujem – najdonosnejšim skandinavskim filmom vseh časov in daleč najboljšim poglavjem filmske trilogije Millennium, ki se lahko mirno kosa s Fincherjevim ameriškim remakom – pri katerem je prav tako sodeloval z Noomi Rapace. Njuno hollywoodsko sodelovanje je na žalost manj uspešno predvsem zaradi za lase privlečenega scenarija J. H. Wymana (Mehičanka), ki ga ne moreta rešiti še tako imenitna režija in še tako prepričljiva igra.

Na začetku urbanega akcijsko-kriminalnega trilerja Okus maščevanja (Dead Man Down) neznanec pobija člane kriminalne tolpe pod vodstvom prestrašenega Alphonsa (nominiranec za oskarja Terrence Howard), pri truplih pa pušča nejasna sporočilca in koščke fotografij. Vprašanje, ki se Alphonsu in gledalcem pri tem postavlja, je: kdo in zakaj? Še preden nam film odgovori na prvi del vprašanja, gledalci že poznamo storilca. Colina Farrella alias Victorja, enega od članov Alphonsove tolpe, izda že njegova redkobesednost, saj glavni igralec filma prvih petnajst minut ne spregovori niti besedice.

Motiv glavnega protagonista nam razkrije že uradni sinopsis, zelo kmalu pa tudi film, zato ga bom brez zadržkov razkril tudi sam: morilec Victor je v resnici nekdanji madžarski inženir, ki se je infiltriral v skupino kriminalcev, ki mu je ubila ženo in hčerko. Ker je maščevanje jed, ki jo je najbolje servirati hladno, Victor Alphonsu celo reši življenje, samo zato, da bi ga pozneje lahko ubil sam. Odličen alibi, še boljši alibi pa je, da Alphonse in njegovi bebavi podrepniki ves čas mislijo, da je užaloščeni Madžar mrtev, kar pomeni, da do konca filma storilca ne posumijo.

Za dodatno mero absurda poskrbi Victorjeva soseda Beatrice (Rapace), priča enemu od njegovih umorov, ki izurjenega morilca (zamislite si: inženir Victor se je vseh svojih skoraj nadnaravnih veščin naučil med obveznim služenjem vojaškega roka pri naših severovzhodnih sosedih!) prosi (natančneje – izsiljuje), da ubije povzročitelja avtomobilske nesreče, ki ji je iznakazila levo polovico obraza. Znova se izkaže, da je med pogumom in norostjo tanka meja, na njeno srečo pa načrt uspe: Victor in Beatrice, ki sta si pred tem nekaj časa mahala s svojih balkonov, že v naslednjem trenutku kujeta maščevanje, ki pa ni za nikogar od njiju, še manj pa za gledalce, nič kaj sladko.

V dveh urah, kolikor traja ta odločno predolg triler, imata Victor in Beatrice več kot dovolj časa, da se vmes zaljubita. Predvidljivo, toda "najokusnejši" del Okusa maščevanja – del, ki lahko začne ljubitelje nenehne akcije nekoliko dolgočasiti – je prav ljubezenska zgodba dveh trpinčenih duš, ki ju povezuje želja po maščevanju. Tako Farrell kot Rapacejeva – izvirna Lisbeth Salander, ki se nam tokrat predstavi v popolnoma drugačni, veliko bolj ranljivi različici – se v vlogah izkažeta, saj bi bila brez njiju celotna izkušnja še bolj neprepričljiva, kot je že sicer.

V posrečeni igralski zasedbi najdemo še Armanda Assanteja, Isabelle Huppert in F. Murrayja Abrahama, ki pa imajo bolj ko ne gostujoče vloge – kot da film ne bi imel ideje, kaj z njimi početi. Seveda, ko pa se v drugi polovici fokus z ljubezenske zgodbe premakne na sklepno fazo Victorjevega brezhibno izvedenega načrta (ki ga nekoliko poruši šele travmatizirana kozmetičarka) in na žrtve njegovega maščevalnega pohoda: klišejske, butaste, multikulti kriminalce. Ste v hollywoodskih filmih že kdaj zasledili Albanca, ki bi ga lahko opisali kakorkoli drugače?

Zato pa ste prav gotovo že videli primer, ko hudobec odkrije prisluškovalno napravo in nastavi past junaku, ki mu je napravo podtaknil. Če je junakov več, bo tisti, ki prisluškuje (običajno je to učenjaški tip, spomnite se samo Giovannija Ribisija v nedavni Gangsterski enoti), umrl, če je junak en sam, pa zanka tako ali tako ne bo uspela. Res pa je, da je hudobec v takšnih primerih redko tako nedoumljiv, kot je to Howardov Alphonse v Okusu maščevanja. Prizor, ki je že sam po sebi klišejski, je tu še tako nelogičen, da gledalca zmede, namesto da bi ga držal v napetosti.

Podobnih nesmislov je še veliko. Več ko odkrijemo o motivih in načrtih junakov, klišejska kot je zgodba, dolgočasnejši je film, ki ga na koncu podpirata samo še Farrell in Rapacejeva, pa tudi njuna lika sta najzanimivejša takrat, ko nimata ničesar izgubiti. Ko postane jasno, da lahko izgubita drug drugega, spremljamo samo še prežvečeno reševalno akcijo s predvidljivim izidom, v kateri življenji nepremagljivega madžarskega übervojaka in njegove izbranke nista nikoli ogroženi.

Resnoben triler Okus maščevanja, mešanica Oplevejevega Dekleta z zmajskim tatujem in Scorsesejeve Dvojne igre, ni neokusno zanič, je pa brez okusa, kar ni prav dobro priporočilo – niti v gastronomskem niti v filmskem svetu. Nič čudnega, če pa v hladno servirani jedi prevladajo ameriške sestavine namesto evropskih. Kljub temu verjamem, da bo Okus maščevanja marsikateremu ljubitelju hitre filmske hrane teknil. Pa dober tek!