Ponedeljek,
5. 12. 2011,
12.26

Osveženo pred

7 let, 2 meseca

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3

Natisni članek

Natisni članek

ocenili smo Henry Cavill Freida Pinto Mickey Rourke

Ponedeljek, 5. 12. 2011, 12.26

7 let, 2 meseca

OCENA FILMA: Nesmrtni

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3
Vaja v slogu, ki bo zadovoljila izključno najbolj zagrizene privržence formalizma, nasilja in uspešnice 300, medtem ko bo zaradi duhamorne zgodbe ter slabe igre v spominih vseh drugih hitro zamrla.

Ubogi Grki. Kot da ne bi imeli dovolj težav, jih je ob koncu leta doletela še nadloga, imenovana Hollywood, ki je za potrebe najnovejše akcijske 3D-ekstravagance izmaličila njihove starodavne mite. Ker pa si ustvarjalci redko privoščijo toliko "umetniške svobode", kot so si jo pri Nesmrtnih, lahko Grke tolaži dejstvo, da služi njihova mitologija zgolj kot okvir za absurdno zgodbo, ki bi jo lahko brez težav umestili v drugo okolje in zgodovinski čas. Res pa je, da bi se v drugih primerih težje navezali na film istih producentov, akcijski spektakel 300, uspeh katerega je tudi edini razlog za obstoj Nesmrtnih.

Tistim, ki bodo sposobni odmisliti pomanjkljivosti, bodo nesporne kvalitete filma odtehtale ceno vstopnice. Če vas brutalno nasilje ne odbija, boste deležni prave paše za oči, saj gre za vizualno enega najbolj izpopolnjenih hollywoodskih izdelkov leta. Scenografija in fotografija sta osupljivi, kombinacija resničnih kulis in digitalnega ozadja pa daje filmu unikatno globino, ki je še posebej izrazita v 3D-tehniki. V spominu ostane tudi izvirna kostumografija (predvsem naglavna), pri kateri so si ustvarjalci dali duška in je videti kot kolekcija pomlad/poletje 2012, ki jo je oblikovala Lady Gaga. Malo manj izvirna je koreografija bojev, a teh niti ni tako veliko in priznati moram, da prizore upočasnjenega brizganja krvi in lebdečih udov, odsekanih v realnem času, zaznamuje določena poetičnost.

Pohvalne besede sem s tem izčrpal. Če bi bili Nesmrtni Ahil, bi bila peta edini neranljiv del njegovega telesa, saj so vsi vidiki filma, z izjemo vizualnega, porazni. Začnimo z scenarijem, ob katerem je 300 videti kot dokumentarec. Osrednji osebnosti, zaničevanega pankrta Tezeja in krvoločnega kralja Hiperiona, motivira želja po maščevanju. Tezej želi Hiperionu maščevati smrt matere, ta pa goji zamero do bogov, ker niso uslišali njegovih molitev, ko mu je zaradi bolezni umirala družina. Edini, ki lahko usmrtijo nesmrtne (prav ste prebrali) bogove, so Titani, ki so po porazu v starodavni nebeški vojni končali ujeti v nekakšni zlati kletki, in če jih želi Hiperion osvoboditi, se mora polastiti mističnega loka, ki proizvaja mogočne puščice iz čistega niča. Pri iskanju bi mu prav prišla deviška jasnovidka, kakršna je orakelj Fedra, a kaj ko se je ta vmes spečala z junaškim Tezejem, od katerega je nenadoma odvisna usoda celotnega človeštva. Pa tudi usoda bogov, ki se ne smejo neposredno vmešati v vojno med ljudmi (čeprav se skušnjavi občasno ne morejo upreti). Zakaj? Ker morajo tudi bogovi spoštovati zakon, seveda!

Ker nam film ne pojasni zakonodajnega postopka in načela delitve oblasti na Olimpu, se moramo zadovoljiti z Zevsovim retoričnim vprašanjem: "Kako lahko pričakujemo, da bodo ljudje verovali v nas, če mi ne bomo verovali v ljudi?" Ker to globoko misel izreče ob pogledu na klanje nosečnic, se lahko vprašamo, kdo je večji sadist – Hiperion ali Zevs? Še bolj nas begajo številna druga, za zgodbo usodnejša vprašanja. Kam so izginile osebnosti, ki so se v filmu ravnokar pojavile? Kako zelo nesposobni so jasnovidci, če pa drug za drugim končajo v ujetništvu? Zakaj se bogovi ne znebijo loka in kaj je tako posebnega na Tezeju, da ga vzgaja sam Zevs v podobi starca? Kako to, da Hiperionovi vojščaki ne slišijo približujočega cunamija in se ozrejo šele takrat, ko je ta na dosegu njihovih rok? In najpomembnejše: kdaj bo konec filma?!

Svoje dodata tudi obupna nastopa obeh glavnih igralcev. Igralske sposobnosti, ki jih Henry Cavill prikaže v vlogi ljubljenca bogov, so primerne kvečjemu za naslovnico revije Men's Health. Bolj neprepričljivega in manj karizmatičnega filmskega junaka od Tezeja ne pomnimo in upamo lahko, da so bili za zvezdnika Tudorjev Nesmrtni samo kondicijska priprava pred snemanjem novega Supermana ali pa se prihajajočemu projektu o jeklenem možu ne obeta nič dobrega.

Nič dobrega pa se ne obeta niti karieri Mickeyja Rourka, če nas bo še naprej strašil s podobnimi vlogami, kot je Hiperion. Za blazneža, ki želi zavladati svetu, se seveda spodobi, da v gledalcih vzbuja nelagodje, vendar pa je Rourke še preveč učinkovit. Teatralna igra je odveč, zadostuje že pogled na Rourkov brazgotinast obraz, obdan z bronastim zobovjem. Če vas v Hiperionovo zlobo ne bodo prepričale njegove obupne manire (nenehno nekaj prežvekuje in cmoka), bi morali za to poskrbeti njegova naklonjenost sadističnemu mučenju žensk in ljubezen do kastriranja z uporabo orjaškega nakovala. Prefinjeno, ni kaj.

Druge osebnosti v filmu skoraj niso vredne omembe. Razgaljeni in zdolgočaseni prebivalci Olimpa ne počnejo drugega, kot da oprezajo na Zemljo, pri čemer so videti kot najstniki iz Somraka, ki že celo večnost čakajo na začetek pustne zabave bunga bunga. Ne preseneča, da so bili neprimerno prepričljivejši bogovi in boginje, ki so jih v Spopadu Titanov upodobili vrhunski karakterni igralci. V Nesmrtnih je takšen igralec John Hurt, ki vnese v zemeljsko reinkarnacijo Zevsa vsaj malo življenja, medtem ko so mlajše različice bogov samo okrasni element, kar velja tudi za mično Freido Pinto v vlogi Fedre.

Za tako razglašen igralski orkester lahko okrivimo samo dirigenta. Režiser Tarsem Singh je dal že s prvima celovečercema, Celico in Padcem, vedeti, da gre za ustvarjalca, obsedenega s podobami, ki igralcem in zgodbi ne namenja posebne pozornosti. Nesmrtni so njegov najbolj konvencionalen, a tudi najmanj uspešen projekt, s proračunom okoli sto milijonov dolarjev pa tudi daleč najdražji, zato je razumljivo, da mu producenti niso pustili toliko ustvarjalne svobode, kot bi si jo želel. Zgodbe ni premalo, temveč jo je za režiserja njegovega kova občutno preveč, kar pomeni, da so mu jo nadrejeni najverjetneje vsilili. Tarsem se je za videz filma zgledoval po renesančnih slikah, s katerimi pa se nikakor ne sklada podoba Rourka, ki ima od vseh nastopajočih največjo minutažo.

Boljše bi bilo, če bi posneli nemi film, zgodbo pa skrčili na minimum. Na ta način bi se izognili Hiperionovim stavkom v slogu "seme moškega je lahko njegovo najmočnejše orožje" in "spominjali se me bodo po vsaki solzi, ki se bo prelila v večnost" ter nam prihranili odbijajoče prizore cenenega nasilja in skrajšali občutno predolgo dolžino filma, ki se približa dvema urama. Tako pa smo priča klišejskemu in neuravnoteženemu spektaklu, v katerem režiser ni mogel izraziti svoje vizije. Nesmrtni spominjajo na mumificirano truplo v sarkofagu – pod bleščečo zunanjostjo se skriva neprijetna vsebina. Predvsem pa film nikoli ne zaživi, kot tak pa seveda ne more postati nesmrten.