OCENA FILMA: Marley

Po nekaj celovečernih filmih, ki se jih je Kevin Macdonald lotil po svojem z oskarjem nagrajenim dokumentarcem One Day in September (1999), se je škotski režiser znova podal v svoje najbolj domače vode in na letošnjem berlinskem festivalu premierno predstavil svoje sveže delo s preprostim naslovom Marley. Dokumentarni film, ki slika življenje Boba Marleyja, legende rastafarijanstva, potuje vse od revščine jamajškega mesteca Trench Town, kjer je odraščal, pa do zasneženih bavarskih pokrajin, kjer je v upanju na uničenje raka preživel svoje zadnje tedne sicer izjemno plodovitega življenja.

Izvršni producent Steve Bing je k režiji filma najprej povabil Martina Scorseseja, ko je ta zaradi prenatrpanega urnika režijo odklonil, je na vrsto prišel Jonathan Demme, na koncu seznama pa se je znašel Macdonald – uspelo mu je ustvariti film, ki podrobno in celovito prikaže pisano življenje ene največjih in obenem tragičnih legend popularne glasbe.

Čeprav je imel režiser pri pridobivanju materiala iz prvih trinajstih let glasbenikovega življenja, pa tudi intervjujev z najrazličnejšimi Marleyjevemi sorodniki in sodelavci sprva nemalo težav, so mu na koncu sorodniki glasbene legende vseeno omogočili odstop do številnih dokumentov in videomateriala – nekateri od arhivskih posnetkov niso bili predvajani še nikoli. Poleg arhivskega materiala je Macdonald intervjuval še Marleyjeve glasbene kolege, prijatelje, ljubimke in družinske člane, tudi nekaj od njegovih dvanajstih otrok.

Kot je v enem od intervjujev povedal sam, kot enega najbolj dragocenih intervjujev šteje pogovor z Dudleyjem Sibleyjem, glasbenikom in hišnikom v jamajškem studiu, v katerem se je Marley kalil na začetku svoje glasbene poti – do Dudleyja je Macdonald namreč prišel prek jamajških virov in, kot se je izkazalo, možak je z Marleyjem tudi živel, a o tem za javnost še nikoli ni spregovoril.

Pri sestavljanju izredno kompleksne zgodbe so mu s svojimi spomini med drugim pomagali tudi Neville Livingston oziroma Bunny Wailer, eden od izvirnih Marleyjevih Wailersov, Marleyjev sin Ziggy Marley, hči Cedella Marley, žena Rita, pa tudi nekdanja mis sveta Cindy Breakspeare, s katero je imel glasbenik precej javno afero in sina, prav tako glasbenika Damiana. Skozi celotno zgodbo je moč čutiti tudi prisotnost Marleyjevega belega očeta – navsezadnje je glasbenika, kot pripoveduje film, svetlejša koža zaznamovala bolj, kot si je mogoče predstavljati.

Bob Marley se je velik del svojega življenja namreč počutil kot izobčenec, kot nekdo, ki nikamor in nikomur ne pripada, sčasoma pa je svoje bistvo našel v rastafarijanstvu in glasbi – kot eden izjemno redkih zvezdnikov, ki izhajajo iz držav tretjega sveta, je ljudem ponudil upanje, s pomočjo navdiha svoje težke preteklosti pa uspel ganiti množice z vseh koncev sveta.

Macdonald je med produkcijo filma nabral toliko materiala, da je prva različica filma trajala kar cele tri ure, ki mu jih je na koncu spelo skrčiti na 144 minut – skoraj dve uri in pol pristne in ganljive zgodbe o glasbeniku, očetu, ljubimcu, filozofu, navsezadnje pa tudi preroku in tragični legendi, katere obraz in glasbo je še danes mogoče zaslediti na ulicah mest najrazličnejših kotičkov zemeljske oble.

Barvita pripoved o človeku, ki se ga splača spoznati, tudi še niste ljubitelji njegove glasbe.