Torek,
25. 3. 2014,
8.17

Osveženo pred

7 let, 1 mesec

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2

Natisni članek

Natisni članek

Lepotica in zver Vincent Cassel Léa Seydoux francoski film recenzija ocena filma ocena filma ocenili smo

Torek, 25. 3. 2014, 8.17

7 let, 1 mesec

OCENA FILMA: Lepotica in zver

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2
Čudovito posneta romantična pravljica s prevelikim poudarkom na včasih že nekoliko absurdni pravljičnosti ter premajhnim poudarkom na romanci med glavnima protagonistoma.

Zgodbo o prepovedani ljubezni med Lepotico in zverjo, ki je doživela številne priredbe za velika platna – še danes sta najbolj znani neprekosljiva črno-bela filmska mojstrovina Jeana Cocteauja iz leta 1946 in Disneyjeva animirana klasika iz leta 1991 –, je v 18. stoletju objavila Gabrielle-Suzanne Barbot de Villeneuve.

Nekoč, pred davnimi časi ... Ne, ustvarjalci tokratne francosko-nemške filmske fantazijske ekstravagance zimzelene pripovedi o ljubezni in maščevanju niso začeli tako.

Uvodni klavirski takti izjemne melanholično-lirične glasbene podlage skladatelja Pierra Adenota in glas pripovedovalke (ki se na koncu filma izkaže za glavno junakinjo v podobi prelestne Lee Seydoux) gledalca nemudoma seznanijo z zgodbo o belolasem postaranem trgovcu (izkušen in kompetenten Andre Dussollier), ki po smrti žene vso svojo energijo usmeri v zadovoljitev želja svojih šestih otrok, treh sinov in treh hčera, še posebej najmlajše Belle (Lepotice).

Izguba trgovčevih treh ladij (v resnici dveh, tretjo namreč najdejo, a blago na njej zaradi poplačil dolgov ni več njegova last) v nevihtnem morju jih prisili v krčenje stroškov in posledično selitev iz meščanske graščine v podeželsko hišico.

Neke viharne snežne noči se trgovec v bližnjem gozdu izgubi in zatava na očem skrito ter s številnimi vrtnicami prepredeno posest z dvorcem (ki spominja na nekoliko okrnjeno pariško notredamsko katedralo). Zaradi nedolžne kraje rdeče vrtnice, "najdražje lastnine" lastnika dvorca, ga ta, "kruta" mačjeoka zver (menim, da za to vlogo že nekoliko prestar, a še vedno dovolj šarmanten Vincent Cassel), postavi pred dejstvo: njegovo življenje za vrtnico ali pa se njegovi družini ne piše dobro.

Ko trgovec svojo nesrečno usodo razkrije otrokom, njegovo mesto (seveda proti očetovi želji) v začaranem dvorcu sredi začaranega gozda nesebično prevzame Belle in zgodba o trmoglavi lepotici, ki se zaljubi v zakletega princa (kdo drug bi sploh lahko bil?), se lahko začne ...

Filmu, ki je nekoliko neuspešen pri prikazovanju pristnega romanticizma, ne gre oporekati res impresivne vizualne podobe. Videno je prava paša za oči, saj nekoliko pretirana osvetlitev, skorajda vatirana mehkoba in precizna kompozicija posnetih prizorov, eksterjerja in interjerja (zasluga za to gre izkušenemu francoskemu snemalcu Christophu Beaucarnu), prikliče v spomin dela romantičnih pokrajinskih slikarjev, na primer Nemca Casparja Davida Friedricha in Angleža Johna Constabla. Kolosalni interjerji, obogateni s številnimi dih jemajočimi detajli, ki jih na vsakem koraku spremljajo bogati cvetlični aranžmaji, so delo produkcijskega oblikovalca Thierryja Flamanda.

Scenarij, ki sta ga spisala Sandra Vo-Anh in režiser Christophe Gans, se dokaj točno drži knjižne predloge. Zaradi umetniške svobode sta si drznila nekoliko prikrojiti tisti del pripovedi, ko princ postane zver (ker ubije zlato košuto, ki se izkaže, da je pravzaprav princesa, njegova žena in gozdna nimfa, ga njen oče, bog narave, s preobrazbo v kosmato pošast kaznuje za smrt njegove hčere). Zaradi potrebe po komičnem momentu sta dodala nič kaj prikupne, celo srhljive mešance med psom in Gizmom iz Gremlinov, zaradi spektakularnega klimaksa pa še kamnite velikane. Koncept manj je več sta očitno spregledala.

Vse lepo in prav. A ob kopici posebnih učinkov, paradiranju glavne igralke v (pre)bogatih kostumih, ki jih je oblikoval Pierre-Yves Gayraud in mašenju lukenj v scenariju z banditi in majhnimi kresnicami, ki so duša padle gozdne nimfe, je Gans pozabil na tisto najpomembnejše: postopno nadgradnjo čustvene navezanosti mladenke na mladeniča, ki se skriva za fasado preobilne dlakavosti. Da ne bo pomote, so trenutki v filmu, ki to nakažejo, a se nikoli ne razvijejo do popolnosti. Srčika originalne Lepotice in zveri (ki jo je v svojem filmu leta 1946 tako krasno zaobjel režiser Cocteau) v tem primeru nekoliko zvodeni.

Gans tako v svojem filmu gledalcu postreže glavno jed, obilje digitalne čarovnije, in posladek z grenkim priokusom, ščep ali dva čustvene čarovnije. Moralo pa bi biti ravno obratno ...