OCENA FILMA: Hobit: Nepričakovano potovanje

Kako nadgraditi trilogijo, ki je v svetovnih kinematografih zaslužila skoraj tri milijarde ameriških dolarjev, ki je bila nominirana za 30 oskarjev in jih 17 tudi prejela in ki se je v srca milijonih zapisala kot najbolj nepozabna filmska izkušnja njihovih življenj? Vedeli smo, da ne bo preprosto, toda tolažila nas je misel, da je filmska priredba Hobita, priljubljene otroške knjige J. R. R. Tolkiena, v zanesljivih rokah Petra Jacksona, ki je pred dobrim desetletjem mojstrsko upodobil pisateljevo najznamenitejše delo – Gospodarja prstanov.

Izkazalo se je, da novo potovanje ne more ponoviti (kaj šele nadgraditi) prvotne izkušnje, kar pa vas ne bi smelo odvrniti od ponovnega obiska Srednjega sveta, še posebej, če ste v njem uživali že prvič. Naslov, ki bi bolje opisal vtise o filmu, bi se torej glasil: Hobit: Pričakovano potovanje, saj nas tokratna pustolovščina ne osupne v takšni meri, kot so nas prejšnje tri. Kljub temu je uvod v novo trilogijo tehnično dovršen spektakel, ki ga odlikujejo številne značilnosti predhodnikov, med njimi tudi odlična igra.

Bolj nepričakovana je dolžina tega potovanja. Če so v primeru Gospodarja prstanov studijski vodje predlagali Jacksonu, da bi bila Tolkienova zgodba predstavljena v treh filmih in ne v dveh, kot si je to na začetku zamislil režiser, je bil tokrat Jackson tisti, ki je (v zadnjem trenutku) izrazil željo, da bi posnel trilogijo. Želja se mu je uresničila, toda nisem popolnoma prepričan, da v dobro projekta. Ljubitelji knjižne predloge bodo nad filmom navdušeni, saj gre za eno najzvestejših adaptacij vseh časov, medtem ko lahko 169-minutna dolžina filma, ki opisuje prvih šest poglavij relativno preproste knjige, številne druge gledalce zmotiti.

Težava je tudi v sami zgodbi, ki se odvija 60 let pred Gospodarjem prstanov. Ta je precej podobna Bratovščini prstana (Hobit se po posredovanju vešča Gandalfa Sivega (Ian McKellen) odpravi na nevarno misijo, na kateri odkrije notranji pogum in pomen zaupanja), samo da je lahkotnejša. Kar pa ne pomeni, da jo je bilo preprosteje prenesti na velika platna. Glavna značilnost bratovščine št. 2 je namreč, da jo ob Hobitu Bilbu Bisaginu (Martin Freeman) in že omenjenemu Gandalfu sestavljajo predvsem škratje. Natančneje, 13 škratov: Thorin, Balin, Dwalin, Fili, Kili, Bofur, Bombur, Bifur, Oin, Gloin, Dori, Nori in Ori.

Čeprav naj bi imel vsak škrat svojo značilnost in kljub temu da traja spoznavanje v Bilbotovem domu celo večnost, mi verjetno ni treba poudarjati, da jih skoraj ne ločimo. Močnejši vtis pusti samo njihov poglavar Thorin Hrastoščit (Richard Armitage) – v marsikaterem pogledu glavna osebnost prvega filma –, ki želi povrniti izgubljeno škratje kraljestvo Erebor, od koder jih je davno tega pregnal zmaj Smaug. Glede na to, kako hrupni so, ga popolnoma razumemo.

Čeprav Jackson ne izpusti skoraj nobene strani romana, je zanimivo, da so najbolj učinkoviti prizori filma tisti, ki niso plod Tolkienove domišljije. Ob odličnem prologu, ki nam v maniri Gospodarja prstanov razloži ozadje zgodbe, še najbolj izstopa prizor v Rezendelu, ki učinkuje kot vezni člen obeh Tolkienovih del. Prizor, ki temelji na odlični igri karakternih igralcev, ki upodabljajo že znane like: Gandalfa, Galadriel (Cate Blanchett), Elronda (Hugo Weaving) in Sarumana Belega (Christopher Lee). Verjetno ni nikogar, ki bi Jacksonu zameril, da je v zgodbo vključil Galadriel, in ne samo zato, ker brez nje v skoraj triurnem filmu ne bi bilo enega samega ženskega lika. Zaupen pogovor med vilinko in veščem se nas bolj dotakne kot vsi prizori, ki temeljijo na posebnih učinkih, skupaj. Kar pravi Gandalf, drži – dobre zgodbe si zaslužijo nekaj izboljšav.

Ko smo že pri posebnih učinkih, poskušajte odgovoriti na uganko: Kateri filmski lik najuspešneje združuje posebne učinke in človeški element? Da, Golum, džanki na specifičen kos nakita, ki ga mojstrsko upodablja Andy Serkis, spet ukrade šov. Prizor z ugankami v jami, kjer Bilbo Golumu izmakne prstan Mogote, ki vlada vsem, je dolg, toda gledalci si ne želimo, da bi se končal.

V nasprotju s prizori, v katerih druščina beži pred orki, goblini, troli, vargi in drugimi zlonamernimi pošastmi. Po n-tem lovu dobimo občutek, da našim junakom nihče med njimi ne pomeni resnejše grožnje. Impresivni posebni učinki, nepogrešljiva glasba Howarda Shorea in fotografija, ki dodobra izkoristi naravne lepote Nove Zelandije, še ne ustvarijo suspenza. Res pa je, da lahko pomanjkanje napetosti pripišemo tudi lahkotnejšemu romanu, ki ga je Tolkien napisal za otroke. Da ne bo pomote, film zanje ni primeren.

Zato pa je film primeren za otroka znotraj vsakega od nas. Hobit bi prej ali slej dobil filmsko predelavo in verjetno ni nikogar, ki bi dvomil, da je Peter Jackson najboljša izbira za režiserja. Podobno velja za igralca Martina Freemana, dr. Watsona iz trenutno aktualne BBC-jeve serije Sherlock, ki naslovnega junaka upodablja. Morda sem bil prestrog tudi do škratov. Celotna druščina na čelu z režiserjem in tehnično ekipo poskrbi, da bomo z nestrpnostjo pričakovali nadaljevanje sage. Zgodba o Hobitu ponuja še kar nekaj skritih adutov, ki jih prvi del ni razkril, pač pa samo nakazal.