Ponedeljek,
26. 8. 2013,
13.01

Osveženo pred

7 let, 2 meseca

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4

Natisni članek

Natisni članek

ocenili smo Jure Henigman Mia Jexen Nina Rakovec Nejc Gazvoda Dvojina

Ponedeljek, 26. 8. 2013, 13.01

7 let, 2 meseca

OCENA FILMA: Dvojina

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4
Dvojina

Tankočutna, iskrena in odlično odigrana ljubezenska zgodba, s katero Nejc Gazvoda potrjuje status glasnika "izgubljene" generacije mladih.

Se spominjate Brada Pitta, ki je kot Tyler Durden v Klubu golih pesti rohnel, da nas služba ne definira? No, Tyler Durden več kot očitno nikoli ni obiskal Slovenije, kjer velja ravno nasprotno. Če se osredotočimo samo na generacijo mladih – danes mlade v Sloveniji določa prav služba (oziroma odsotnost le-te) in vse kar spada zraven: fiktivni vpisi na fakultete zaradi statusa, večni študentje, negotove oblike zaposlitev za določen čas in delo na črno, dolge vrste diplomantov na zavodih za zaposlovanje, beg možganov, pisanje prošenj, odvisnost od staršev, nezmožnost najemanja posojil in stanovanjska problematika. I feel Slovenia!

Slovenijo čuti tudi Ljubljančanka Tina (Nina Rakovec), osrednja junakinja romantične drame Dvojina, in, če malo posplošimo, značilna predstavnica te "izgubljene" generacije, ki si med razgovorom za službo v banki zastavi za te čase skoraj bogokletno vprašanje: "Kaj bo z menoj čez deset let, bom v tej službi srečna?" Ker je odgovor nikalen, se odloči, da bo preizkusila srečo drugje, toda to stori šele po tem, ko spozna Danko Iben (Mia Jexen), ki je zaradi odpovedanega leta v Atene obtičala v Ljubljani in ki kot tujka Slovenijo čuti drugače. Hkrati dekleti občutita tudi druga drugo.

Dvojina | Foto:

Če bi Tina spoznala Tylerja Durdena, bi morda postala teroristka (predispozicije ima že prave: kadar je zaljubljena, uničuje in razbija), tako pa s pomočjo mlade turistke zbere pogum, da se upre staršem in ustaljenim vzorcem razmišljanja, ki jih je od njih podedovala. Še dobro, saj bi bili gledalci v nasprotnem primeru prikrajšani za čudovito ljubezensko zgodbo. Tina, ki je lezbijka, se v tujko zaljubi, kar pomeni, da tudi nekaj malega razbija. Katarzično, tako kot bo ogled Dvojine, drugega celovečerca Nejca Gazvode, ki se je pred dvema letoma proslavil z izvrstnim no-budget prvencem Izlet, katarzična izkušnja za marsikaterega mladega, pa tudi starejšega gledalca, ki se bo v filmu oziroma v nastopajočih osebnostih prepoznal.

Osrednji temi filma – brezperspektiven položaj mladih in ljubezenska zgodba, ki spominja na Linklaterjevo kultno romanco Pred zoro – sta sicer univerzalni, toda Tinina zgodba je specifična v tem, da se dogaja v majhni Sloveniji, ki jo Ljubljančanka opiše z besedami: "Tu vsi vedo vse o vseh, samo o sebi ne." Vsi se med seboj poznamo, a se kljub temu počutimo kot tujci, kot da ne bi govorili istega jezika. Iben in Tina, ki se druga drugi izpovesta v materinščini, s (spo)razumevanjem nimata težav, ustreza jima tudi tišina. Ko spregovorijo čustva in ko ima glavno besedo hrepenenje – hrepenenje po ljubezni, sorodni duši, sreči –, druge besede niso potrebne.

S tega vidika je slovensko-dansko-hrvaška koprodukcija, pod katero sta se podpisala režiser in Janez Lapajne, "tipičen" slovenski film, toda naravna igra vseh nastopajočih (ob obeh dekletih se izkažejo tudi Jure Henigman v vlogi Tininega v usodo vdanega prijatelja ter Nataša Barbara Gračner in Matjaž Tribušon v vlogah njenih staršev), liričen snemalni slog in uporaba glasbe kot univerzalne govorice (film odpre prizor v slogu Magnolije, v katerem vsi prepevajo pesem Cold Hearts kopenhagenskega dvojca Monkey Cup Dress) poskrbijo, da se med ogledom nikoli ne dolgočasimo. Morda pa bo prav Gazvodi uspelo spremeniti naše dojemanje tišine v slovenskih filmih, ki smo jo do zdaj enačili z dolgčasom?

Dvojina | Foto:

Dvojina je, podobno kot Izlet, pristen slovenski film o mladih in za mlade, ki bo mladim celo všeč, predpogoj za to pa je, da se otresete predsodkov do slovenskega filma in do različnih oblik spolne usmerjenosti. Tinina homoseksualnost je njena osebna okoliščina, ki v ničemer ne vpliva in tudi ne bi smela vplivati na naše doživljanje zgodbe, medtem ko se Iben glede svoje spolne usmerjenosti nikoli ne opredeli, pove samo, da je Tinin spol ne moti. Stališče svojega lika je najbolje povzela Jexenova, ki je v intervjuju za Planet Siol.net dejala, da med homoseksualno in heteroseksualno ljubeznijo ni razlike, saj "pri ljubezni ne gre za spol in spolnost, temveč za energijo med človekoma".

V primerjavi z Izletom pa je Dvojina veliko bolj optimističen in veder film. Pravzaprav gre za enega najbolj optimističnih domačih celovečercev (ki nam povrhu vsega postreže še z enim najnežnejših poljubov v zgodovini slovenske kinematografije). Če so junaki v Izletu razkrivali zakopane skrivnosti in sami sebe prepričevali, da umreš šele, ko si star in beden, je glavna junakinja Dvojine usmerjena v prihodnost. Tina s pomočjo skrivnostne tujke spozna, da si lahko mrtev, tudi če si živ, zato se odloči za pot v tujino, pot v X. V tujini morda ne bo srečna, zato pa bo nesrečna vsaj kje drugje.

Konec je odprt, toda pomembna je pot, ne toliko cilj. Zadnji prizor nakaže, da je bila Iben morda samo privid, Tinina druga osebnost, tako kot je bil v Klubu golih pesti Brad Pitt druga osebnost Edwarda Nortona. Kot da bi želel avtor sporočiti, da mora vsak od nas v sebi odkriti svojo Iben.

Nejc Gazvoda se je z dvema celovečercema dokazal kot režiser, ki skozi intimne zgodbe slika portret svoje generacije – generacije, ki v drugih slovenskih filmih (in v slovenski resničnosti) ne najde svojega glasu. Z Gazvodo ga je v kinematografskem smislu odkrila.