OCENA FILMA: Duhovnik

Za nekoga, ki ima v srcu prav posebno mesto za (post)apokaliptične filme, vampirje in ne nazadnje tudi za Paula Bettanyja, je Duhovnik kar malo srce parajoč. Pa ne samo zato, ker vampirji niso lepi kot v seriji Prava kri (True Blood), čeprav se v Duhovniku pojavi tudi Stephen Moyer. A začnimo od začetka. Gre za še en film, posnet po stripovski predlogi, ki jih Hollywood tako zelo ljubi, pa čeprav se ta ljubezen pogosto ne obrestuje ne pri gledalcih ne pri blagajnah.

Tokrat v fantazijskem postapokaliptičnem svetu, razvranem od dolgoletnih vojn med ljudmi in vampirji, sledimo duhovniku (Paul Bettany), nekdanjemu lovcu na vampirje. Grožnja vampirskih stvorov menda ne obstaja več, vsaj tako trdi oblast (Cerkev). A ker je trop vampirjev ugrabil njegovo nečakinjo (Lily Collins), duhovnik prelomi svojo zaobljubo Cerkvi in se poda izven meja mesta. Na reševalni misiji se mu (med drugim) pridruži z nadnaravnimi močmi obdarjena svečenica (Maggie Q), grožnje pa ne predstavljajo le vampirji, ampak tudi cerkveni plačanci. Uveljavljene dogme je pač treba zaščititi.

Če poenostavimo, gre le še za en akcijski film z izdelano mračno estetiko srednjeveške različice Pobesnelega Maxa, cepljenega z vesternom in z dovolj postavnimi fanti, da tudi večina deklet ne bi imela nič proti ogledu tega krvavega trilerja. Trilerja? No, niti bombastična glasba nas včasih ne more prepričati, da gledamo nekaj res napetega. Bettany je učinkovit, Karl Urban presenetljivo grozeč, montaža je impresivna, akcijski prizori dobri, a tudi vse to ne more rešiti filma pred neprepričljivo zgodbo in luknjastimi dialogi. Nesmiselno, klišejsko, a prijetno na pogled in ... kratkočasno.