OCENA FILMA: Čisto nova zaveza

Končno smo dobili dokaz, da Bog obstaja, le da ta ni povsem tak, kakršnega si zamišljajo verniki. Letošnji belgijski kandidat za tujejezičnega oskarja, domiselna belgijsko-francosko-luksemburška satira Jaca Van Dormaela Čisto nova zaveza (Le toutnouveau testament/The Brand New Testament), nam namreč na humoren pokaže, da je Bog (Benoît Poelvoorde) sadističen in zdolgočasen nesposobnež, ki prebiva v trisobnem socialnem bruseljskem stanovanju in ki je ljudi ustvaril po svoji podobi samo zato, da jih lahko muči.

Geneza

Zapiti in kolerični stvarnik je ljudi najprej med seboj v svojem imenu sprl. Zdaj dneve preživlja v svoji pisarni, kjer si čas krajša z iztirjanjem makete vlaka in izmišljevanjem Murphyjevih zakonov, ki jih muzajoč vtipkava v svoj zastarel računalnik: Zakon št. 2129: ko se zlekneš v kopalno kad, napolnjeno z vodo, zazvoni telefon. Zakon št. 2218: sosednja vrsta pred blagajno se vedno premika hitreje od te, v kateri stojiš ti, itd.

Bog ni prav nič bolj obziren niti do svojih bližnjih. Za njegovega sina ste verjetno že slišali, toda J. K. ima v Čisto novi zavezi, v nasprotju s staro Novo zavezo, stransko vlogo. Glavna junakinja filma in pripovedovalka zgodbe je namreč njegova prikupna desetletna sestra Ea (Pili Groyne iz Dveh večerov, ene noči).

Ea je vse svoje življenje preživela v zadušljivem stanovanju skupaj s svojim psihično in fizično nasilnim očetom ter njegovo maloumno in molčečo ženo (Yolande Moreau), ki v strahu pred svojim zatiralskim možem ne počne drugega, kot veze rožne vzorce in zbira kartice z igralci bejzbola.

Božja upornica z razlogom in s plemenitimi nameni

Nekega dne se uporniška hčerka odloči, da se bo svojemu očetu maščevala za vse gorje, ki ga je povzročil njej in drugim. Ea vdre v očetovo pisarno in prek njegovega računalnika vsem ljudem pošlje SMS-sporočilo z natančnim časom njihove smrti.

To pa še ni vse: po nasvetu svojega brata, ki ga Van Dormael prikaže v podobi oživljenega kipca, Ea sklene, da bo pobegnila od doma, se skozi prehod v pralnem stroju odpravila med ljudi ter med njimi poiskala šest novih apostolov.

Zakaj prav šest? Ker jih bo potem namesto 12, kolikor je članov hokejskega moštva, skupaj 18 – toliko, kolikor je članov bejzbolskega moštva. Ea namreč upa, da se bodo na ta način razmerja sil v njeni družini spremenila, kar bi lahko imelo posledice na vse človeštvo.

Če imaš takšnega Boga, ne potrebuješ Hudiča

Aleluja – človeštvo in gledalci smo ji lahko neizmerno hvaležni. Posledice Einih dejanj so namreč neizmerno zabavne. Enako velja tudi za prikaz trenutkov slovesa: nek mladenič se po tem, ko izve, da bo umrl šele čez 62 let, vrže skozi okno in pri tem ubije naključnega mimoidočega, ki se mu je čas prav v tisti sekundi iztekel.

Za izdatno mero humorja poskrbi tudi Ein razjarjeni oče, ki se odpravi za hčerko v širni svet, kjer postane žrtev svojih nesmiselnih pravil. Bog, ki je hčerki zabičal porajanje norih idej, podobnih tistim, s katerimi je zaslovel njegov sin (zapoved, ki mu jo pripisujejo in pravi, da moraš ljubiti svojega bližnjega kakor samega sebe, se mu zdi še posebej bizarna), je brez svojega računalnika čista nula, kazen, ki ga doleti v obliki poškodb, zaradi česar nas spominja na tista nesposobna vlomilca iz komedije Sam doma, pa je povsem pravična.

Bog svoje krute narave med filmom ne spreminja (lahko bi dejali, da trpi za božjim kompleksom), zgodba pa zaradi njega ne potrebuje Hudiča.

Evangelij po spolnem obsedencu in ženski, ki seksa z gorilo

Scenarij, ki ga je režiser napisal s pomočjo Thomasa Gunziga, ni le zabaven in domiseln, ampak tudi presenetljivo ganljiv. Nek lik v filmu pravi, da Marcel Proust zgodbe v svojih romanih popopra prek stranskih likov. Podobno v svojem filmu ravna Van Dormael.

Režiser zgodbo filma popopra s šestimi novimi apostoli – s povsem običajnimi ljudmi z žalostnimi življenjskimi zgodbami, ki postanejo evangeliji Čisto nove zaveze in ki jih na papir (v poenostavljenimi obliki) namesto Ee prenese dislektični brezdomec.

Prvi evangelij govori o lepem, toda mladem dekletu, ki je v mladosti ostalo brez roke, drugi o pustolovcu, ki mu je življenje grenila birokratska služba, tretji o spolnem obsedencu, ki se spominja dneva iz otroštva, ko je na plaži srečal dekle v kopalkah, četrti o družinskem moškem, ki v sebi že celo življenje čuti slo po ubijanju in se odloči, da bo postal roka usode, peti o premožni in nesrečno poročeni ženski v zrelejših letih, ki si omisli nenavadnega ljubimca, in šesti o dečku, ki se en teden pred napovedano smrtjo določi, da bo postal deklica.

Ea jim postavlja preprosta vprašanja, na katera prejme preproste odgovore: Kaj se zgodi z otroki? Odrastejo. Kaj se zgodi z odraslimi? Postarajo se, nekateri med njimi pa imajo otroke. Kaj se zgodi s starejšimi? Umrejo. Umirajo tudi otroci in ne nazadnje – sanje oziroma upanje.

Nihče od apostolov ni svetnik, vsem pa je skupno tudi to, da so izjemno osamljeni in da začnejo v polnosti živeti šele po tem, ko se zavejo svoje umrljivosti. (Oh, in vsi imajo, kot jim pove in pokaže Ae, svojo glasbo.) Čeprav je v vsakem spominu kanček žalosti in čeprav se ta prenese tudi na film, je konec Čisto nove zaveze izjemno optimističen. Ta vam ne bo utrdila vere v boga, morda pa vam bo utrdila vero v človeško dobroto, ki ne bi smela biti nič manj vredna od božje.

Razodetje: heretično = etično

Če menite, da sem vam izdal preveč vsebine, ste lahko brez skrbi – zgornje vrstice nam ne razkrijejo niti drobca tega, kar nam Čisto nova zaveza, eden uspešnejših primerkov magičnega realizma (pomislite na zmagovalca letošnjih oskarjev Birdmana), ponuja.

Van Dormael je skupaj z direktorjem fotografije Christophom Beaucarnom ustvaril čudovite surrealistične podobe, že prvi prizori filma (žirafe, ki se sprehajajo po bruseljskih ulicah, noji v nakupovalnem središču, kokoši v kinematografu) nam izdajo tisto, kar se pozneje potrdi – da film dobesedno prekipeva od domišljije.

Sem že omenil, da se v filmu pojavi svetleč in lebdeč ribji skelet, ki prepeva skladbo La Mer Charlesa Treneta, in da se znamenita francoska igralska diva Catherine Deneuve v slogu filma Max, Mon Amour ljubi z gorilo? Ne? Bolje pozno kot nikoli.

Najlepše pri vsem skupaj je, da se je Van Dormael lotil pisanja Čisto nove zaveze brez hudobije. Avtor v svojem filmu ne žali vernikov, temveč si zastavi logično vprašanje: če Bog res obstaja, zakaj počne vse to, kar pač počne?

Res pa je, da njegov celovečerec, ki bi ga lahko opisal kot nekakšno mešanico med Brianovim življenjem, Amelie in Magnolijo (same mojstrovine!), prikaže tudi absurdnosti starodavnih spisov. Če berete Sveto pismo dobesedno in verjamete, da je svet star samo šest tisoč let, Čisto nova zaveza, najboljša komedija leta 2015, najverjetneje ni za vas.

Napovednik filma:

Ocene filmov izražajo stališča avtorja in ne nujno tudi uredništva Siol.net.